Skorajda pozabljeno je že dejstvo, da se druga svetovna vojna pravzaprav formalno še ni končala. Japonska je zavrnila že podpisan mirovni sporazum z Rusijo, ker Moskva ni želela vrniti med vojno zasedenih štirih južnih Kurilskih otokov oziroma Severnih ozemelj, kot tem otokom pravijo v Tokiu.
Med dvodnevnim obiskom ruskega predsednika Vladimirja Putina na Japonskem je na dnevnem redu znova tudi usoda otočja. Pravzaprav je bila to prva točka pogovorov, na katere je Putin tradicionalno spet zamujal več kot dve uri. Povsem jasno pa je bilo, da Putin in premier Šinzo Abe tokrat ne bosta sprejela usodnih odločitev. Iz kratkih sporočil za javnost je mogoče ugotoviti, da sta državi spet tam, kjer sta bili že nekajkrat v zadnjih desetletjih: na spornih štirih otokih, na katerih je nekoč živelo 17.000 Japoncev, danes pa 19.000 Rusov, Ukrajincev in Belorusov. Državi sta se dogovorili, da bosta najprej začeli razvijati skupno gospodarsko dejavnost. O tem bosta razpravo začeli posebni komisiji.
Nekje v ozadju, ali pa med vrsticami, pa je mogoče zaslutiti možnost, da bi Rusija v znak dobre volje, če bi se skupna gospodarska dejavnost obnesla, vrnila Japonski dva manjša otoka, kar je bilo Tokiu ponujeno že leta 1956, a je to tedaj zavrnil. Ponudbo je ponovil ruski zunanji minister Sergej Lavrov leta 2004, a tudi tedaj Japonska ni želela niti razmisliti o takšni rešitvi. Ostalo je pri statusu iz leta 1951, ko so v San Franciscu dosegli dogovor o končanju vojne, a je Japonska pozneje sporazum zavrgla, s tem pa tudi dogovor, da otoki pripadejo Rusiji.
Putin bi mir vsaj na vzhodu
Otočje je bilo predmet številnih poznejših pogovorov. Samo Putin in Abe sta se o tem problemu pogovarjala ob raznih priložnostih več ur, toda soglasja nista dosegla. Možnosti zanj so se zmanjšale ob odločitvi Tokia, da se pridruži zahodnim sankcijam proti Rusiji zaradi okupacije Krima.
Japonski politični vrh pa je očitno ugotovil, da se politika »vse ali nič« v primeru Kurilov ne bo obnesla in je včeraj privolil v politiko majhnih korakov, s katerimi je vprašanje suverenosti nad otoki postavljeno v zelo oddaljeno prihodnost. V Tokiu so končno na problem pokukali tudi skozi ruska očala in dojeli, da je to za Moskvo izjemno pomembno varnostno strateško vprašanje in zato skorajda ni možnosti, da bi se Kremelj odpovedal otokom. Za prožnejši pristop Šinza Abeja je prav gotovo zaslužno tudi nekoliko manj togo stališče Japoncev do ozemeljskega spora kot pred leti, ko je že sama misel, da bi Japonska gospodarsko sodelovala z Rusi na spornih otokih, mejila na izdajo.
Kurilski otoki, še posebej sporni štirje, imajo pomemben strateški in vojaški pomen, saj omogočajo rusko vojaško navzočnost na Daljnem vzhodu in Tihem oceanu, kjer so glavni igralec ZDA. Zato je za Moskvo na zelo dolgi rok nesprejemljiva možnost, da se odpove suverenosti nad njimi. Hkrati je za Vladimirja Putina, ki je soočen s pritiski na zahodni meji, zelo pomemben mir na vzhodni in zato Abeju za začetek ponuja gospodarsko sodelovanje na spornih otokih, ki pušča rahlo odprta vrata tudi za ostale, Tokiu bolj všečne možne rešitve.
Več kot to Putin trenutno ne more ponuditi, saj bi v nasprotnem doma hitro izgubil sloves odločnega politika, ki za obrambo ruskih interesov ne bo izbiral sredstev, zaradi česar ga imajo v čislih celo Donald Trump in evropski nacionalisti. Druga svetovna vojna se bo nekoč res tudi formalno končala na Kurilskih otokih, o tem ni dvoma, le da točna letnica še vedno ostaja velika skrivnost. Danes, ko državnika končata pogovore, se to prav gotovo ne bo zgodilo.
