Tudi najbolj izkušeni in najbolj realistični so nagnjeni k temu, da verjamejo stereotipom o starem in iztrošenem letu, ki ga bo zamenjalo mlado, čilo in lepo – novo leto. Ker je pri nas »godina« (leto) ženskega spola, se seveda na diskriminirajoč način govori o »stari in novi«, o starem in novem obrazu, pri tem pa se namiguje na stare in mlade ženske. Sicer so k tej vrsti diskvalifikacij nagnjeni tudi najbolj izobraženi in razpravo o stereotipih bomo tokrat pustili ob strani.
Tisto, kar pri tem očara in fascinira, je pričakovanje, da se bo z odhodom starega in prihodom novega leta v naših življenjih v resnici veliko spremenilo. Kot da je to mogoče ob polnoči, s prehodom iz enega v drugo leto. A ne. V novem letu bomo ostali taki, kot smo, v istih pižamah ali bleščečih oblačilih, z istimi strahovi, hibami, nerešenimi odnosi, neplačanimi računi, dolgovi, prevarami, družinskim nasiljem, lažmi, resnicami, samoto, ljubeznimi, boleznimi, hudobijami, odvečnimi kilogrami in presežki ega.
V noči, ko se poslavljamo od starega leta, vsi od nas pričakujejo, da bomo veseli, sproščeni, lepi, optimistični. Pa tudi če smo sami, bolni, pozabljeni, razočarani, jezni ali žalostni. V procesu tega poslavljanja od starega leta se od nas zahteva tudi, da drugim oprostimo vse grehe, ki so nam jih storili, in da jih drugi oprostijo nam. Noč, ko se poslavljamo od starega in vstopamo v novo leto, je noč za poravnavanje računov, resetiranje, nov začetek, ki se nikoli ne zgodi. Saj smo vedno mi stari iz prejšnjega leta in iz vseh prejšnjih let, z vsemi našimi hibami, strahovi, lažmi in predsodki. Tako da so tudi naše obljube, da bomo boljši, pogosto samo lepe novoletne laži.
Da, čas je, da potegnemo črto pod našim enoletnim življenjem, čas je za nove odločitve in obljube. Od katerih se mnoge nikoli ne bodo uresničile, ker so nerealne glede na naše dejanske možnosti in našo dejansko neodločnost, da bi kadar koli kaj spremenili v kakršni koli smeri.
Čas obdarovanja je najbolj stresen od vsega in traja, vse dokler se ne odštejejo zadnje sekunde novega leta. Vsi pričakujemo darila in vsi od nas pričakujejo darila. Hitimo po nakupovalnih centrih, vse nam je lepo in nič nam ni všeč, vse, kar nam je všeč, je drago, vse, kar nam ni všeč, ni poceni. Kupujemo v naglici, kot da jutri ne obstaja, ne vemo, kaj naj izberemo, kako veliko naj bo darilo, kakšna naj bo vrednost, pogosto tudi ne vemo, ali bodo darila všeč obdarovancem.
Januarja nas vsako leto čaka nekaj valov obdarovanja: za božič in za novo leto. Obdarovali pa smo se tudi za Miklavža (tako kot za božič se tudi za Miklavža obdarujemo verni in neverni), nimamo več idej, a mrzlica nas še naprej daje, reklame nas spodbujajo, zvončki zvonijo. Kupuje se vse in marsikaj, šumi svetleči papir, pada lažni sneg, smo obenem zadovoljni in nezadovoljni.
Ko sem bila majhna, so bila darila enostavna in skromna kot tudi življenje, ki smo ga živeli. Za božič se je pod borom našla kakšna velika pomaranča, majhna čokolada, in pogosto tudi pižama (ker je darilo moralo biti praktično in je moralo imeti uporabno vrednost). Bor smo okrasili z bomboni v svetlečem papirju (te bombone smo potem lahko pojedli), s srebrno in zlato pobarvanimi orehi, bunkicami, vato in »vilinimi laski«. Na božični večer je babica ugasnila luč, me lepo pokrila v svoji postelji in tako sva uživali v odsevu ognja iz peči, ki se je zrcalil v bunkicah in na bleščečem papirju. Zavita in vznesena sem hitro zaspala, zjutraj pa me je pod borom pričakala pomaranča s takšnim vonjem, da ga še danes lahko občutim. Ko sem odraščala, sem vsako leto bolj tudi jaz želela koga obdarovati. Nisem imela denarja, bila sem majhna, a zelo odločena, da bom z nečim obdarovala babico in mamo. Odšla sem v trgovino in prosila prodajalke, naj mi dajo lepe prazne škatle. Bile so ganjene in so mi našle dve: eno, ki je dišala po milu, in drugo, ki je dišala po bombonih in čokoladi.
Prazni škatli sem postavila pod bor, za mamo in babico, a onidve sta se potem nad škatlama razjokali. Vprašala sem, zakaj, nisem razumela. Dejali sta, da jočeta od veselja, ker sta škatli polni. A bili sta prazni. In tedaj sem se naučila, zakaj je pomembno obdarovati nekoga in prejeti svojo škatlo ljubezni. Naj zveni to še tako banalno, resnica je, da si želimo vsakdanje ljubezni. Želimo si ljubezni in da nas sprejmejo z vsemi našimi hibami, strahovi, napakami in neumnostmi. Želimo si pozornosti in da se nas ne pozabi. Želimo si, da se nas kdo spomni, da vemo, da smo nekomu pomembni in potrebni. Mnogi tega ne vedo, se tega niso naučili ali enostavno ne znajo pokazati ljubezni in skrbi za tiste, ki jih imajo res radi. Čas je, da obdarimo nekoga, zato ga poskušajmo obdarovati s svojo škatlo ljubezni. Kajti leta minevajo in odhajajo.
