Župani občin, v katerih leži Triglavski narodni park, so izpolnili svoj del obljube. Pred približno enim letom jim je ministrica za okolje in prostor Irena Majcen ob dolgotrajnem sprejemanju upravljalskega načrta parka obljubila, da se bo lotila zakona o Triglavskem narodnem parku, ki je marsikomu na tem območju trn v peti, če se bodo župani zedinili in svoje predloge za spremembe posredovali ministrstvu. To so pod vodstvom občine Bohinj župani storili, pravi bohinjski župan Franc Kramar. Odgovora pa niso dobili z ministrstva, pač pa kar iz javnega zavoda Triglavski narodni park, ki se do večine njihovih pripomb ni opredelil pozitivno.
V občinah (Bohinj, Bled, Jesenice, Gorje, Kranjska Gora, Tolmin, Kobarid in Bovec), v katerih leži Triglavski narodni park, že dalj časa opozarjajo, da jih stroga pravila v parku močno omejujejo. Zato želijo vsaj nekoliko premakniti meje parka ali spremeniti stopnjo varovanja določenega območja, saj bi tako lažje razvijali turizem in druge gospodarske panoge. Zaživele bi tudi opuščene planine, kraji v parku pa bi končno lahko dobili vso potrebno infrastrukturo, ki je strogi režim trenutno ne dovoljuje.
Največ predlogov za spreminjanje meja parka
»Bojimo se, da bodo na ministrstvu stališča zavoda jemali kot strokovna izhodišča in bodo naše predloge brez dodatnega premisleka zavrnili,« pravi Kramar. A kakšne namene imajo na ministrstvu, še niso izdali. Vršilec dolžnosti direktorja javnega zavoda Triglavski narodni park Bogomil Breznik pa pojasnjuje: »Osnovno vodilo pri oblikovanju mnenja je bilo, ali je pobuda skladna s cilji in nameni Triglavskega narodnega parka. Menimo, da je od 45 pobud občin 7 smiselnih ali dopustnih, 16 pa jih ni skladnih z omenjenimi cilji. Drugi predlogi so delno sprejemljivi ali pa bi za opredelitev do njih potrebovali dodatne informacije.«
Med nesprejemljivimi so na primer predlogi za spreminjanje meja parka, saj so župani navedli kar nekaj območij, ki jih želijo izvzeti iz varovanega območja. V Bohinju bi to storili za celotna naselja Stara Fužina, Studor, Ribčev Laz, pa tudi za smučišče Vogel in Bohinjsko jezero. »Upoštevati moramo mednarodno kategorizacijo Svetovne zveze za varstvo narave, ki velja za narodni park, da ta obdrži svoj status. Če bi iz tega parka naredili švicarski sir, morda do naziva in statusa narodnega parka ne bi bil več upravičen,« opozarja Breznik.
Stališča je potrdil tudi strokovni svet zavoda, a Breznik opozarja, da je gradivo delovno in ga bodo še usklajevali tako z zavodom za varstvo narave kot z ministrstvom za okolje in prostor. »Mi samo izvajamo zakon, za njegovo spreminjanje in druge postopke je pristojno ministrstvo,« opozarja. Župane pa takšen odnos države, ki po njihovem kaže na izigravanje lokalnih skupnosti, tako moti, da so po Kramarjevih besedah prepričani o nujnosti sprememb.
Namesto zavoda naj park upravljajo občine
Po njihovem bi morali javni zavod, ki upravlja park, ukiniti in upravljanje zaupati občinam. »Tako bo lahko Triglavski narodni park dajal svojim prebivalcem mnogo več, kot jim daje zdaj. Država dela s figo v žepu že 33 let. Zakon o Triglavskem narodnem parku se ne izvaja. Državni lokacijski načrt za Vogel, ki bi pripomogel k razvoju tega smučišča, še ni bil sprejet, sedež zavoda se, kot navaja zakon, še ni preselil v Bohinj. Park je z demografskega vidika vse bolj ogrožen, mladi se odseljujejo. Kljub temu pa nas delovanje zavoda stane 1,6 milijona evrov na leto,« se jezi Kramar.
Te kritike so bile gotovo izrečene v afektu, je prepričan Breznikar. Prebivalci občin in lokalnih skupnosti so po njegovem mnenju ponosni, da živijo v narodnem parku. Če pa bi bil zavod kadrovsko in denarno okrepljen, bi lahko poskrbel tudi za boljše izvajanje zakona, kar bi nasprotna stališča občin in zavoda precej zbližalo.
