V nasprotju z avtoričinimi prejšnjimi deli se v slednjem realistični slog pisanja nagiblje v fantastiko, ki tu in tam vzbuja grozo. Te primesi se berejo kot plod dekličinega domišljijskega sveta, ki ga v svoji pragmatični ozkogledosti in neprepričljivi zglednosti grobo prekinja svet odraslih, svet avtoritet, katerih domnevno pokončna, »prava« drža se pogosto maje in katerih glas naj bi bil glasen, pa ni. Tudi zato zgodbe postavljajo vprašanje, čigav glas je pristnejši – in zato glasnejši: dekličin, ki morda ne zadene vseh tonov, tistih tonov, ki so si jih izmislili odrasli, ali glas odraslih, ki dekličinega glasu niso ne pripravljeni ne sposobni slišati. Tudi zato je naslovna zgodba metafora za iskanje identitete v odraščanju slehernika, ko si iz vrženosti v otroštvo, ki mu jo kreirajo drugi, prizadeva vstopiti v svet, ki ga bo kreiral sam. Kot vemo in kot nazorno, s premišljenim odmerjanjem humorja, trpkosti in bolečine izpisuje Suzana Tratnik, je ta pot vse prej kot lagodna.
V prekmursko podeželje postavljene zgodbe, v čas zadnjih desetletij minulega stoletja, so v bogastvu domišljijskega sveta, nepredvidljivih, a natančno odmerjenih zasukih, jezikovni barvitosti in slogovni izčiščenosti resnične in poetične hkrati. Zgodbe, ki bralca srkajo vase na več ravneh, tudi z neposrednim in grozo vzbujajočim zaključkom (Pred izdihom), so eden najbolj čistih načinov snovanja literature oziroma prikazovanja resničnosti skozi fikcijo. V tem smislu so vrhunske. V zgodbah Tratnikove gre za ustvarjanje nekega drugega sveta, ki prikazuje drugo, višjo resničnost. Tisto resničnost, ki jo je mogoče zaobjeti zgolj v njeni literarni podobi, zaradi česar ne poteši žeje razuma in ne daje odgovora na vprašanje, ali je to prava, končna resničnost. Ne le zato, ker je estetski užitek ob branju dovolj močan, da tega ne potrebuje, da bi vsak poskus interpretativnega zakoličenja zgodbe neupravičeno prikrajšal, ampak zato, ker se skozi zgodbe iz zbirke Noben glas svetlika še eno spoznanje. Da je svet, katerega del smo, kot v enem svojih esejev zapiše Tomo Virk, razdeljen z razpoko, ki razločuje resničnost od videza. Da je tudi »višja resničnost (morda res) samo privid, sanje, toda prav te sanje nam pomagajo, da prenesemo vse trpljenje in (to) nepremostljivo razpoko sveta«.
