V povprečju otroci svoja oblačila oblečejo večkrat kot mnogi odrasli, vendar se morajo od njih tudi kar hitro posloviti. Pogosto sicer romajo naprej k mlajšim bratcem ali sestricam, bratrancem ali sestričnam, nimajo pa vedno vsi starši v svoji mreži nekoga, ki bi mu lahko predali odslužena oblačilca, tako veliko otroških oblačil pristane v smeteh. Zaradi teh opažanj so v javnem podjetju Snaga že na začetku leta v sklopu programa zelene prestolnice pripravili izmenjavo otroških oblačil, zdaj pa so starše znova pozvali, da prinesejo, česar ne potrebujejo več, in odnesejo, kar jim je všeč.
Redno na dva meseca
»Naša dolgoročna strategija je spreminjati potrošniške vzorce in te lahko spreminjamo le tako, da ponudimo alternativo,« je povedala Tamara Vidic Perko iz Snage, obkrožena z majhnimi, predvsem roza oblekicami, ki so jih shranili po zadnji izmenjavi v Ziferblatu. »Nič ne gre v smeti! Načeloma lahko zamenjajo eno za eno, ampak naš glavni cilj je, da vsa oblačila najdejo nov dom, zato nismo strogi pri pravilih,« je dodala Živa Lopatič iz Zadruge Buna, ki Snagi pomaga pri pripravi teh trajnostno naravnanih dogodkov. Zelo jo veseli, da so v mestu številne izmenjave oblačil, se je pa kroženje najbrž najbolj uveljavilo pri mamicah. »Seveda je to tudi najcenejša in hkrati tudi zdrava možnost, saj so stvari velikokrat oprane in vsebujejo bistveno manj kemikalij kot nova oblačila. Ampak le če mamice ne pretiravajo s pralnimi praški in mehčalci,« je spomnila Lopatičeva.
Zaradi dobrega odziva in očitne potrebe po zmanjševanju količine odpadkov nameravajo v Snagi v prihodnje izmenjave nadaljevati rednejše. »Razmišljamo, da bi izmenjave otroških oblačil organizirali na vsaka dva meseca na različnih lokacijah. Ena izmed njih bo najverjetneje otroški park Minicity, kjer je tudi Snagina Hiška ponovne uporabe,« je napovedala Vidic-Perkova. Lopatičeva pa vidi v izmenjavah velik potencial za spremembe: »Če bi vsi menjavali, bi imeli dovolj oblačil za nekaj let in ne bi več kupovali oblačil, narejenih na etično in okoljsko sporen način. Tako bi nehali vzdrževati sistem tekstilne trgovine, ki temelji na izkoriščanju, trgovine pa bi bile prisiljene spremeniti svoj način delovanja.«
Iz Evrope v Afriko
Kako velik problem je tekstil, so v Snagi podkrepili tudi s številkami. V lanskem letu so v dveh zbirnih centrih zbrali več kot 42 ton različnega tekstila. Letos se prav tako približujejo enaki količini, saj so do konca septembra zbrali več kot 39 ton tekstila. Ker sami nimajo možnosti predelave, zbrano predajo izbranemu podjetju za ločevanje in posredovanje pri prodaji tekstila. In kaj se potem zgodi z oblačili?
Večina odvečnih, tudi za nas neuporabnih oblačil iz Evrope konča v državah tretjega sveta, kjer jih preprodajalci prodajajo naprej na lokalnem trgu, je odgovorila Lopatičeva, ki je tudi vodja pravične trgovine 3 muhe. »Treba je vedeti, da se na tak način uničuje tekstilna trgovina v državah v razvoju. Recimo v Senegalu, ki je tudi ena izmed držav pridelovalk bombaža, ni več skoraj nobene predilnice ali tekstilne trgovine, ker ne morejo konkurirati trgovinam 'iz druge roke',« je še razložila in potegnila vzporednico, da se je z globalizacijo podobno zgodilo tudi naši tekstilni industriji.
Velik del odpadnega tekstila žal konča tudi na odpadih, kjer kemikalije pronicajo v zemljo in ponekod celo v podtalnico. Prav zato je še toliko bolj razveseljivo, da pri nas poznamo dobre prakse v obliki centrov ponovne uporabe, kjer ne gre nič v smeti. »V ljubljanskega stranke prinesejo približno 30 kilogramov tekstila na dan,« so nam postregli s podatkom v Snagi. Od približno sedmih ton tekstila, kolikor ga prejmejo na leto, od 20 do 30 odstotkov prodajo naprej po dostopnih cenah, preostanek pa gre v njihove šivalnice v Vojniku in Ormožu, kjer ga kreativno ponovno uporabijo (tako imenovani upcycling). Nekaj gre tudi v razrez za krpe ter v predelavo za zvočno in toplotno izolacijo.
