Povprečen Slovenec naj bi po nekaterih izračunih naredil deset slovničnih napak na stran besedila. Posebno trd oreh pogosto predstavljajo vejice, Slovenci pa imamo pravilno postavljanje vejic za znamenje višje pismenosti, pravi eden naših vodilnih računalniških jezikoslovcev Peter Holozan iz podjetja Amebis, kjer se že vrsto let ukvarjajo z jezikovnimi tehnologijami: »Če je kdo v besedilu naredil veliko napak, bomo tudi vsebino jemali manj resno.«
Da bi bilo napak čim manj, razvijajo v podjetju Amebis avtomatsko lektorico Amebis Besana, torej program za pomoč pri pisanju. Ta je namenjen tako laikom, ki imajo težave s postavljanjem vejic, kot tudi strokovnjakom, ki znajo sami postavljati vejice, a lahko med pisanjem vseeno kaj spregledajo. Preizkusna različica programa, uporabna za krajša besedila, je na spletu prosto dostopna za vse uporabnike, za nakup programske opreme pa se največkrat odločajo podjetja, ki si želijo slovnično brezhibnih dopisov, ter prevajalci in lektorji.
Manj napak, manj slabe volje
Besana deluje s pomočjo analizatorja povedi, ki je napisan s slovničnimi pravili, različni besedilni korpusi pa so bili uporabljeni za preizkušanje in ugotavljanje, s katerimi vrstami vejic imamo največ težav. V kolikšni meri torej tak program uspešno prepozna, da vejica manjka ali da je odveč?
Rezultati so zelo odvisni od besedila in tega, koliko napak je v njem, pove Holozan. V korpusu Šolar, kjer so zbrana besedila, ki so jih napisali učenci in dijaki v šoli in v katerih manjka skoraj četrtina vejic, najde skoraj 70 odstotkov manjkajočih in dobrih 30 odstotkov odvečnih vejic. V korpusu Lektor, kjer so besedila poklicnih piscev in v katerih manjka le dober odstotek vejic, pa najde dobrih 43 odstotkov manjkajočih in 36 odstotkov odvečnih vejic. Povprečna uspešnost je torej nekje vmes, pravi Holozan, ki ves čas opravlja analizo vejic, ki jih program ne prepozna, in Besano »uči« novih pravil. Lahko bi torej rekli, da bo z orodjem najbolj zadovoljen uporabnik, ki ima s postavljanjem vejic največ težav. »A tudi če program ne popravi vseh vejic, je vsaka napaka, ki jo najde, potem napaka manj v besedilu in razlog manj za slabo voljo pisca in bralcev,« je prepričan Holozan.
Nova bergla?
Tovrstni programi natančnosti lektorjev iz krvi in mesa še ne morejo nadomestiti; prepoznavajo sicer tipične vejice (denimo pred ki, ko, ker…), niso pa sposobni prepoznavanja pomenskih razlik, denimo med stavkoma Ubiti, ne pomilostiti ali Ubiti ne, pomilostiti. Vseeno je upravičen pomislek, da smo Slovenci, ki se pri oddaji besedil že pregovorno preveč zanašamo na pomoč lektorjev, s tovrstno programsko opremo dobili dodatno potuho pri (ne)pravilni rabi jezika.
Holozanu se zdi pomislek na mestu, a meni, da se lahko uporabnik s programom, ki pri nekaterih tipih napak napiše tudi kratko pojasnilo, zakaj mora vejica biti tam, tudi kaj nauči, če se želi. »Besana ne najde vseh napak, tako da se človek samo nanjo ne sme zanašati. Pravi način je, da sami pišemo kolikor se le da brez napak, program pa pomaga pri stvareh, ki jih spregledamo,« trezno sklene.
