Seveda gre tudi za to, da pokažemo, kaj nemška industrija zmore. Povsem jasno je, da je Nemčija dežela avtomobilov. Prihodki avtomobilske industrije so ogromni, v njej je zaposlenih približno četrt milijona prebivalcev naše države. Nakup električnega vozila v diplomatske namene je dejansko dobra priložnost, da opozorimo na inovativnost naše industrije, ki želi in zmore sodelovati pri prehodu na nove načine mobilnosti.
Pri električnih avtomobilih vaši proizvajalci doslej niso prednjačili, a kaže, da so zdaj prestavili v višjo prestavo.Tako kaže. Število registriranih električnih avtomobilov v Nemčiji narašča. Ta vozila postajajo vse bolj privlačna, čeprav v primerjavi s klasičnimi avtomobili še vedno predstavljajo zgolj tržno nišo. Toda trendi so nedvoumni. Po neki internetni raziskavi bi vsak četrti potencialni kupec novega avtomobila v Nemčiji izbral vozilo na alternativni pogon. Če bi se to zanimanje udejanjilo v nakupih, bi električni avtomobili zavzeli 25 odstotkov trga. To se gotovo ne bo zgodilo čez noč, je pa visoko zanimanje za vozila na alternativne pogone že zdaj pomenljivo. Zakaj še ni udejanjeno v nakupih, je drugo vprašanje.
V kolikšni meri je odgovor nanj odvisen od politike?Še posebno v procesih preobražanja trga lahko in bi po mojem tudi morala politika prevzeti vlogo usmerjevalca sprememb. To pomeni, da s primernimi ukrepi podpre pravilne rešitve. Odločitev za električno mobilnost je pri nas del širšega koncepta energetskega preobrata, ki ga želimo doseči. V tem smislu je povsem jasno, da mora politika vzpostaviti pogoje, ki bodo električno mobilnost omogočili. Če želimo s fosilnih goriv preiti na električni pogon, potrebujemo recimo infrastrukturo za polnjenje električnih avtomobilov. Zanjo lahko poskrbi politika.
Politika lahko podpre raziskave in razvoj na tem področju. Pomaga lahko združevati različne profile ljudi, ne nazadnje pa lahko določi tudi finančne spodbude. Prav to smo naredili v Nemčiji, za nakup električnega avtomobila država odrine 4000 evrov pomoči. Skupna vsota subvencij zadošča za nakup od 300.000 do 400.000 vozil, kar bi moralo zadostovati za zagon prehoda na električno mobilnost. S takšnim vzpostavljanjem ugodnih pogojev za spremembe lahko politika spodbuja določeno gospodarsko panogo in usmerja razvoj družbe.
Kaj pa v mednarodnih odnosih? V kolikšni meri so na primer dobri politični odnosi razlog, da je Nemčija že desetletja največja in najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica Slovenije in da z njo slovensko gospodarstvo ustvari več kot petino vse blagovne menjave s tujino, medtem ko je bila lanska menjava z 9,37 milijarde evrov sploh rekordna?Pri čemer bo letošnja najverjetneje še večja in bo presegla mejo deset milijard evrov. Pri tem bo imela Slovenija presežek pol milijarde evrov, kar sploh ni slabo za vas. Tudi v mednarodnem gospodarstvu politika igra pomembno vlogo. Predsednik Borut Pahor se je recimo nedavno s slovensko gospodarsko delegacijo mudil na jugu Nemčije. Septembra je Ljubljano in Koper obiskala pomembna bavarska delegacija. V njej so bili predstavniki transportnih podjetij, informacijskih tehnologij pa tudi predelovalne industrije.
Kljub dobremu političnemu sodelovanju pa Nemčija ni najmočnejši investitor v naši državi. Prehitevajo vas tako Avstrijci kot Švicarji. Zakaj?Z milijardo evrov investicij se res uvrščamo na tretje mesto, toda vsota nikakor ni majhna. Poleg tega vanjo niso vštete investicije tistih nemških podjetij, ki v Sloveniji poslujejo prek hčerinskih družb recimo iz Evrope. Pri tem je treba opozoriti, da so nove (greenfield, op. p.) investicije sicer odmevnejše in tudi bolj zaželene, a pomembna so tudi dolgoletna vlaganja in širjenje že obstoječih podjetij, ki v primeru velikih družb, kot je BSH v Nazarjah, skozi leta lahko presežejo milijone evrov. Takšni uspešni in zadovoljni investitorji so tudi najboljša reklama za nove vlagatelje. Nekaj naših podjetij tukaj sem imel priložnost obiskati in njihova inovativnost in kakovost sta me navdušili. Se pa slovenski in nemški partnerji soočajo z vrsto tehnoloških izzivov in sprememb, še posebno v avtomobilski industriji, v kateri vaša in naša podjetja zelo tesno sodelujejo.
Slovensko-nemška gospodarska zbornica se od časa do časa pritoži nad nespodbudnim gospodarskim okoljem pri nas, predvsem nad previsokimi stroški dela. Kakšni so vaši vtisi?Investicije vedno potekajo v konkurenčnem mednarodnem okolju, saj dandanes celo različne enote istega podjetja tekmujejo med seboj. O poslovnih odločitvah zato velikokrat odločajo detajli. Tudi jaz slišim, da v Sloveniji obstajajo boleče točke in neuresničene podjetniške želje. Ena od njih je delovna zakonodaja oziroma večja fleksibilnost pri zaposlovanju in odpuščanju delavcev. Tudi o previsoki obdavčitvi dela je govor. Zelo pozitivno pa nemški podjetniki ocenjujejo slovensko infrastrukturo. A niti pri tej človek ne sme zaspati. Našo bavarsko delegacijo je recimo zelo zanimal drugi tir med Koprom in Divačo. To je velik infrastrukturni projekt vaše vlade in dobro je videti, da napreduje.
Kje vidite priložnost za ozelenitev gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Nemčijo?Gospodarstvo že sicer postaja vse bolj zeleno, zato se bo to zgodilo tako rekoč avtomatično. Podjetja se ukvarjajo s povsem novimi produkti, ki jih pred petimi leti še ni bilo, in jih zdaj izdelujejo po okolju prijaznejših postopkih. O električni mobilnosti sva že govorila. Pomembna priložnost za zeleno sodelovanje je tudi celotno področje preskrbe z energijo oziroma prehod na alternativno proizvodnjo energije. Proizvodi se sami po sebi spreminjajo, menjajo se tudi navade uporabnikov. Proizvajalci morajo to upoštevati in tako nastajajo novi poslovni svetovi. Vsekakor sem optimist, da bo prehod v novo gospodarstvo uspešen.
Pomemben udarec energetskemu preobratu je pred kratkim zadalo nemško ustavno sodišče, ki je presodilo, da so lastniki jedrskih elektrarn, ki bodo morale po letu 2020 v Nemčiji prenehati obratovati, zaradi te nenadne vladne odločitve upravičeni do odškodnin. Samo Vatenfall zahteva skoraj pet milijard evrov. Kako boleča je ta odločitev sodišča in kakšne posledice prinaša?Energetski preobrat se nadaljuje in odpoved jedrski energiji je njegov del. Že dlje časa trajajoča razprava o stroških in odgovornosti zaradi jedrskega izstopa se bo zdaj po mojih ocenah končala, saj je bila sprejeta tudi odločitev, kdo bo nosil stroške razgradnje nukleark, kako bo poskrbljeno za jedrske odpadke in kdo bo nosil te stroške. Sprejet je bil znosen kompromis, ki nas bo popeljal dalje. Energetski koncerni bodo prevzeli stroške razgradnje nukleark in vplačali precej visoke zneske v sklad za varno odstranjevanje jedrskih odpadkov. Na drugi strani bo projekt še celo stoletje obremenjeval celotno nemško družbo.
Je javnost zadovoljna z dogovorom?Razprava, kdo bo nosil katere stroške, je bila vroča, toda mislim, da so se strasti zdaj umirile.
Pred intervjujem ste dejali, da ne želite komentirati aktualnih evropskih vprašanj in drugih zadev, ki presegajo slovensko-nemške odnose. Zakaj?Na vsak intervju se želim korektno pripraviti in odgovarjati na osnovi podatkov in dejstev, ne zgolj po občutku. Z veseljem privolim v še en intervju, v katerem lahko osvetliva še druga področja. Tokrat pa sem želel opozoriti predvsem na našo novo pridobitev v Ljubljani in je nisem hotel zasenčiti z drugimi temami.
