»Dejstvo je, da je vse, kar je delala Helena Blagne, Simona Weiss počela že prej. Ona je bila prva, ki je imela velike turneje, prva je napolnila Halo Tivoli, poleg tega Helena ni nikoli ustvarila takšne evforije, kot jo je Simona v času Petih poljubov. V filmu govori tudi Peter Juratovec, režiser karaok, ki je povedal, da je avdicija za karaoke trajala dve uri, potem pa je prišla na vrsto pesem Pet poljubov Simone Weiss in avdicija samo za to pesem je trajala tri ure. Simona je bila edina, ki je bila v Sloveniji na vrhu na vsaj treh področjih, estrade, humanitarnosti in akademskem področju, tako da ji tu ni para,« na vprašanje, zakaj si Simona Weiss, nekakšna slovenska kraljica ljudskih src, zasluži svoj dokumentarni film bolj kot denimo Helena Blagne, odgovarja scenaristka filma o Simoni Weiss Sonja Javornik. »Ob neki priložnosti je darovala sredstva za dva inkubatorja in fototerapevtski lučki za novorojenčke, ki imajo zlatenico, kar je preseglo donacijo marsikaterega podjetja, kaj šele posameznika. Poleg tega je imela zavidljivo akademsko kariero, kar priznavajo tudi njeni kolegi in mentorji. Njene raziskave so pomembne ne samo za slovensko psihologijo, ampak tudi zunaj naših meja.«
Dokumentarni film Lahko noč, ljubezen moja je nastal ob pomoči Simoninega moža in poslovnega partnerja Gorana Šarca in v režiji Dušana Moravca, ki je dobil idejo za film, čeprav je po srcu panker. »Prihajam iz okolja, kjer Simone nismo nikoli poslušali, v času panka smo to glasbo preprosto prezirali. Ko pa sem skozi nastajanje filma začel v resnici spoznavati njeno zgodbo, sem videl, kakšna karizma, lepota in odločnost so bile v njej,« pove Moravec.
Izjemna ženska, ki je mislila na vse
Dokumentarec o Weissovi, ki se je na vrhuncu priljubljenosti umaknila ter posvetila psihologiji in svoji družini, nato pa lani pri 52 letih umrla, predstavlja veliko arhivskega materiala, zbirko spominov in njeno odrsko garderobo. V intimnejši luči pa jo bodo gledalci lahko spoznali tudi prek sogovornikov, od njenih sošolk in učiteljev do glasbenikov, akademikov in članov družine. Javornikova in Moravec sta najprej posnela izjave in pregledala arhivski material ter nato vse skupaj zložila v 65-minutno zgodbo, ki bo na ogled jutri ob 20. uri na 1. programu TV Slovenija. Film bo za 15 minut daljši od prvotno načrtovanih 50 minut, še vedno pa bi iz tega, kar so izpustili iz filma, kot pravi Javornikova, lahko naredili še en skoraj tako dober film, kot je ta.
»V filmu je največji poudarek na njeni glasbeni karieri, kar je logično, saj je posnela veliko videomateriala. Je bila pa pomembna tudi kot osebnost. Pri svojem delu sem spoznala ogromno velikih zvezd in umetnikov. Eni so naredili boljši vtis, drugi slabšega in velikokrat se sprašujem, ali se njihovo delo lahko loči od njihove osebnosti. V primeru Simone Weiss je to zelo preprosto,« razmišlja Javornikova. »Ona je bila še veliko boljši človek kot umetnica. Bila je res izjemna ženska, kar pravijo vsi, ki so jo imeli priložnost spoznati. V filmu jo sogovorniki hvalijo, kot da bi anketirali ljudi iz njenega kluba oboževalcev. Bila je izredno pozorna do vseh. Pred koncertom v Hali Tivoli je recimo šla na obisk k novinarski kolegici v bolnišnico, po koncertu pa je mislila še na to, da ne bi šle v nič rože, s katerimi je bil okrašen oder. Res je mislila na vse.«
