Premirje, ki sta ga z v kot stisnjenimi uporniki v vzhodnem Alepu izpogajali Turčija in Rusija, ni vzdržalo niti en dan. Danes so se spopadi obnovili, zato se napovedana evakuacija uporniških borcev in civilistov ni začela po napovedih. Tako imenovana strategija zelenih avtobusov, ki jo je sirski režim že v preteklosti uporabljal pri pregonu upornikov in evakuaciji civilistov iz zavzetih mest, je namreč predvidela, da oboje iz Alepa odpeljejo proti Idlibu. Ta relativno siromašna ruralna provinca na sirskem severozahodu ob meji s Turčijo in z istoimenskim glavnim mestom je večinoma v rokah uporniških milic, zatočišče pa so tam našli že ubežniki pred režimom ob njegovem zavzetju Homsa pred dvema letoma.
Režimski prevzem nadzora nad Alepom ob pomoči ruskega letalstva ter borcev iz libanonskega Hezbolaha in šiitskih milic, ki jih podpira Iran, je tiskovni predstavnik Združenih narodov Jens Laerke opisal kot »popolno razčlovečenje«. Vrstijo se poročila o pobijanju žensk in otrok ter vsestranski humanitarni katastrofi, pa tudi obtožbe na račun ZDA in EU, ki so štiri leta trajajočo agonijo največjega sirskega mesta samo opazovale ter tako celo ustvarile vakuum, v katerem je lani na strani režima Bašarja Al Asada vojaško posredovala Rusija. Zatrtje upora v Alepu zato kljub temu, da sirski državljanski vojni še zdaleč ni videti konca, predstavlja dramatični preobrat, po katerem si bo sirska opozicija, ki jo podpira Zahod, težko opomogla, islamski skrajneži pa se bodo razmnožili.
Veliko vprašanj in skoraj nobenega odgovora
Zmerne protirežimske sile bodo morale zdaj na novo oblikovati svojo strategijo. Izgubile so namreč zadnje večje urbano središče, raztresene po odročnih predelih pa bodo ostale še bolj razdrobljene. Njihovo glavo zatočišče bo provinca Idlib, kjer deluje tudi v Fronto za osvojitev Levanta preimenovana Al Nusra, ki so jo povezovali z Al Kaido in uvrstili na seznam terorističnih organizacij. Večino preostalih upornikov na tem območju sicer podpira Turčija, ki pa očitno spreminja taktiko. Čeprav vztraja pri strmoglavljenju Al Asada, je prednostna naloga Ankare zavarovati mejo s Sirijo in preprečiti, da bi vojna pljuskala čeznjo, saj se je v zadnjem času krepko poslabšal njen notranji varnostni položaj.
Zmaga v Alepu nedvomno krepi Al Asada, ki bo zato manj pripravljen iskati politično rešitev pet let trajajočega spopada, v katerem je bilo ubitih 450.000 ljudi, polovica prebivalstva pa pregnana z domov. Nekdaj glasne zahteve po njegovem odhodu so že pred časom potihnile, ob nadaljnji izdatni ruski vojaški pomoči pa ni pričakovati, da bi se z uporniki, ki jih dosledno označuje za teroriste, pogajal. Vseeno zanj položaj po osvojitvi Alepa ni ugodnejši. Sirska vojska je zdesetkana, tako zaradi žrtev v spopadih kot prebegov v uporniške vrste ali zgolj drobitve na nekakšne zaščitne enote lastnih lokalnih skupnosti. Kot takšna skupaj z drugimi varnostnimi silami ne more zagotavljati pravega nadzora niti nad ozemljem, ki je v rokah režima, kar je pokazala tudi izguba Palmire, ki je pred dnevi znova prešla v roke sunitsko obarvane Islamske države, ki nadzoruje precejšen del sirskega vzhoda. Islamska država je nedvomno sovražna alavitski veji šiitov Bašarja Al Asada, a pričakovati je, da bo slednji vojaški obračun zdaj nadaljeval proti upornikom v Idlibu. Ključno vlogo pri tem bo imela za zdaj Rusija, saj se lahko v nov obračun sirska vojska spusti le z njeno izdatno vojaško pomočjo. Vprašanje je, ali je nenehna vojna na tem območju v moskovskem interesu ali pa bo s spremembo v Beli hiši iskala druge rešitve. Ameriška zunanja politika pod Trumpom je seveda precejšnja neznanka, malo verjetno pa je, da bi z Rusijo našla stične točke v zvezi s Sirijo, če bo umirjanje tamkajšnjih razmer vključevalo okrepljeno vlogo Irana.
(Foto: Reuters)
