Seveda je kar nekaj ironije v tem, da demokracije ne sprejemajo podporniki demokratske stranke, da so proti demokraciji tisti, ki se najglasneje razglašajo za demokrate. Neka kalifornijska profesorica (spolnih študij) je pred nekaj dnevi med predavanjem izjavila, da je izvolitev Trumpa »teroristično dejanje«. Težko bi našli izjavo, ki bi bolje izpričala politični in idejni polom ameriške levice. Demokracijo so zatavšali za prgišče liberalističnih vrednot. V njihovem imenu so denuncirali izvoljenega predsednika in popljuvali ljudstvo, ker se ni odločilo po njihovem okusu. Njihova kandidatka se je pripravila do tega, da prizna poraz, šele dan potem. Pa ga je priznala?
Dvomim. Nisem zasledil, da bi kdo – ona ali kdo iz njenega volilnega štaba ali strankarskega aparata, vključno s predsednikom – pozval demonstrante, naj nehajo z destruktivizmom. Saj z bojem za obrambo demokracije (če so že prepričani, da je ogrožena) ni nič narobe, ampak težko je spraviti nepriznavanje rezultata volitev kot temeljnega, konstitutivnega mehanizma demokratične oblasti z obrambo demokracije. Namesto priznanja volilnega poraza, ki bi izpričal privrženost demokraciji in bi lahko bil izhodišče za ponovni zagon demokratične politike, smo lahko v medijih, ki so v veliki večini še vedno kampanjsko sovražni do zdaj že izvoljenega Trumpa, zasledili novice o pobudah za ponovno štetje glasov, o pritiskih na elektorje, ki bodo še enkrat formalno glasovali, naj spremenijo svojo izbiro, in tudi o zahtevah za ponovne volitve...
Težko se je otresti vtisa, da volitve niso več zadnja beseda. Zakaj potem sploh so? Verjetno zato, ker so demokratične tradicije premočne, da bi z demokratičnimi mehanizmi preprosto kar na hitro pometli. Skoraj vsa legitimnost režimov, ki vladajo na Zahodu, je bila oprta na demokracijo. Ker ti režimi niso iznašli kakšne druge dovolj močne legitimnosti zase, obenem pa še niso izpopolnili aparata za vladanje brez legitimnosti (za kar sicer delajo), so napoteni na ceremonialno ohranjanje demokracije ob hkratnem izigravanju njenih učinkov. Z vidika vladajočih režimov smo v prehodnem obdobju. S stališča ljudstva, s stališča državljanov, ki hočejo odločati o svoji skupni usodi, smo pod napadom, pred režimsko ofenzivo, ki hoče izničiti državljanske pravice in suverenost ljudstva. Smo v vojni.
Ker torej volitve še imamo in jih bomo še nekaj časa imeli, gre v bistvu za to, da ljudstvo nima več zadnje besede. Ideal režima so volitve, preobražene v plebiscit, na katerem ljudstvo potrdi izbiro vladajočih. Tako rešitev so iznašli nacistični politični teoretiki in ideologi v prvih letih po Hitlerjevem prevzemu oblasti. Parlamentarne volitve v Sloveniji, denimo, so podelile legitimnost izvajanju politično-ekonomskega programa, ki so ga pripravili evrokrati (Berlin verjetno bolj kot Bruselj). Tako je, če država ni več suverena. ZDA so suverena država, v kateri pa je močno erodirana suverenost ljudstva. Med nedavnimi predsedniškimi volitvami so vladajoče sile pričakovale, da bo ljudstvo potrdilo njihovo kandidatko. Očitno so se uštele. Kaže pa, da ne sprejemajo poraza.
V dogajanje se je zdaj vključila Cia. Natančneje, ker si lahko mislimo, da je bila na delu že ves ta čas, se je zdaj odločila, da bo v javnost pomolila svoj parkelj. Na Washington Post, eno ključnih koles v propagandni in manipulacijski mašineriji, so dostavili anonimko, ki sporoča, da je Cia v tajni oceni prišla do sklepa, da je Rusija posegla v letošnje predsedniške volitve, da bi pomagala zmagati Donaldu Trumpu. Viri so anonimni, dokaza ni nobenega. Obtožbe niso nove. Demokratski volilni aparat in njegovi zavezniki so jih lansirali že med volilno kampanjo, brž ko je WiliLeaks začel objavljati elektronsko korespondenco demokratskega nacionalnega odbora, vodje volilnega štaba gospe Clinton in nje same. Namen je bil diskreditirati Trumpa. Zdaj ta natolcevanja neposredno podpira Cia, da bi vplivala na oceno te problematike, ki jo je naročil Obama, in na elektorje, da bi se odpovedali Trumpu.
Iz Trumpovega tabora so odgovorili, da so za anonimko »isti ljudje, ki so dejali, da je imel Sadam Husein orožje za množično uničevanje« – torej krivci za katastrofalno zgrešeno vojno proti Iraku. Trump je vse skupaj imenoval posmeha vredna teorija zarote. Eden njegovih sodelavcev, bivši veleposlanik Bolton, je izjavil, da je bil vdor v demokratski računalniški sistem morda provokacija Obamove vlade, napad pod lažno zastavo. Nekdanji britanski diplomat Craig Murray pa trdi, da je Cia to »sranje« preprosto sfabricirala in da WikiLeaks tiste elektronske pošte ni dobil od hekerjev, marveč od »žvižgača«, s katerim se je Murray srečal in ki je »insajder«, ne Rus.
Tu gre za tako težke obtožbe in protiobtožbe, da lahko, če se jih pripelje do konca ali se jim pride do dna, odnesejo Trumpa ali pa pokorijo Cio. Libertarni bloger Justin Raimondo kliče: »Ustavimo državni udar Cie.« Cia, pravi, dela tisto, kar zna: ruši demokratično izvoljeno vlado. Le da gre tokrat za ameriško vlado.
