Violine ga je učil že oče Volodja Balžalorsky, ugledni solist in profesor na glasbeni akademiji, a ga v glasbo ni silil. Mladi Vitja do violine ni razvil posebnega odnosa. »Prelom je bil pri 14 letih, ko sem dobil v roke električno kitaro!« še vedno z žarom pripoveduje Vitja Balžalorsky. Kitaro je imel že prej, a hotel je takšno, ki bo imela distorziran učinek, kot ga je slišal pri Jimiju Hendrixu. Ko ga je prodajalec podučil, da so pri tem ključni kitarski efekti, in ne kitara sama, je moral oče, ko je videl njegove oči, poleg nove kitare kupiti še efekte.
Od jazza do elektronike
Doma so bili potem prisiljeni poslušati njegove kitarske sole, zato so fantu predlagali, naj se gre učit jazza. Sprva dobra zamisel se je spremenila v štiriletno trpljenje, ki se je končalo z izpisnim listom, ki ga ponosno hrani še danes: »Kljub temu sem pridobil veliko klasičnega teoretičnega znanja.« V domači garaži je raje vadil s svojo prvo skupino, metalskim bendom Ophidian, mama jim je pozimi kuhala čaj, nažigali so po odrih s takrat že uveljavljenimi metalci, Radio Študent je zavrtel njihov demo. Balžalorsky se zdaj smeje: »Še vedno lahko rečem, da smo dobro zveneli, res pa so posnetki obupni.«
Po izpisu iz srednje glasbene šole se je samostojno lotil raziskovanja jazz kitare, pri tem sta ga usmerjala Primož Grašič in Žare Prinčič. Približno takrat je z bratoma Drašler ustanovil tudi trio Balžalorsky/Drašler 3o, skupaj so dobrih osem let intenzivno razvijali avtorsko glasbo in posneli album Wu-wei:. »To je bilo zame najplodovitejše obdobje igranja, ustvarjalnosti.«
Nato se mu je zgodila elektronika. Najprej jo je preziral, ker jo je slišal skozi evropsko plesno sceno devetdesetih (Eurodance Movement), medtem ko so s prijatelji poslušali grunge. Ko pa je po naključju naletel na starejše plošče iz obdobja krautrocka, ga je elektronika prevzela. Z Boštjanom Franetičem sta sestavila duet Litošt, se poigrala z analognimi sintiči in vintage idejami, pozneje se jima je pridružil še bobnar Bojan Krhlanko, po odhodu Franetiča pa se je pridružil saksofonist Boštjan Simon. Letos so izdali svojo drugo ploščo Time Fabric Silkworms.
Z drugimi…
Bobnar in tolkalec Zlatko Kaučič ter kontrabasist Tomaž Grom sta s svojo ustvarjalnostjo in angažiranostjo pomembno vplivala na Balžalorskega. Bil je član Kaučičevega prvega orkestra Kombo A in tudi Kaučič je bil navdušen nad njegovo energijo, aranžmaji, pripravljenostjo za delo. Prišle so priložnosti z velikimi imeni z glasbene scene, kot so Evan Parker, Herb Robertson, Alexander Balanescu, Javier Girotto, Ab Baars, pa festival kreativne glasbe v Brdih BCMF ter sodelovanje z italijanskimi glasbeniki, tudi v Orchestra Senza Confini. »Kaučič je naš foter, ki nas je porinil v svet,« dodaja.
Pri Tomažu Gromu pa je okusil drugačen način dela, bolj raziskovalen, organiziran, sofisticiran, pa hkrati zelo odprt. Balžalorsky ima zdaj že tudi svojo platformo, kot programski vodja cikla Ropotarnica pri ŠKUC, kamor vabi glasbenike izključno s solo projekti.
... ali sam
Na odru se dobro znajde tudi sam. Lani je na ljubljanskem jazz festivalu premierno predstavil solistični projekt, ga posnel, nato pa odigral in posnel še nekaj solističnih nastopov. Ali bo šlo za izbor iz posameznih koncertov ali bo to butična izdaja z vsemi koncerti, še razmišlja, vsekakor pa bo plošča zelo kmalu zunaj; po spletu bo dostopna brezplačno.
Zagotovo pa bo že 21. decembra izšla plošča Miss Univese z zasedbo Carnaval, že spomladi so izdali EP The Big Fish. Letos je sodeloval še na dveh ploščah Orchestra Senza Confini, zraven je bil tudi pri izdajah Jubileum Orchestra, The B. BEES – heavy noise duet z Jakom Bergerjem, in produciral je ploščo BIK3 bobnarja Bojana Krhlanka. »Zdaj, ko so vse plošče zunaj, bo na vrsti spet malo več špilov in vadbe,« sklene Balžalorsky.
