Dražbe likovnih umetnin pri nas niso prav pogoste, še manj takšne, kjer hkrati dražijo dela takšnih slikarskih odličnežev, kot so Ivana Kobilca, Božidar Jakac, Rihard Jakopič, Matej Sternen, Avgust Černigoj in Zoran Mušič. Zato je bila nedeljska dražba starin in umetnin, ki jo je organizirala Antika Carniola, pomemben dogodek, s katerim je starinarnica, ki domuje na Trubarjevi cesti, ustvarila za, na grobo ocenjeno, 100.000 evrov prometa.
Bolj kot dražitelji so avlo Narodnega muzeja Slovenije do zadnjega stola napolnili opazovalci, med njimi številni znani poznavalci, galeristi, ljubitelji. Morda tudi zato nekatere najdražje slike niso našle kupcev, med njimi Mušičevi Konjički. Takšno usodo so dočakala tudi dela Gojmirja Antona Kosa, Franceta Miheliča, Mateja Sternena, Marija Preglja in Riharda Jakopiča. A vendar lastnik starinarnice Jaka Prijatelj meni, da to ne kaže nujno realnega zanimanja za slike: »Še vedno se lahko kdo oglasi s ponudbo po dražbi.«
Boj se je vnel za Črnogorca
Najbolj vroč boj na dražbi se je vnel za sliko Rijeka Crnojevića (1949) črnogorskega slikarja Petra Lubarde, ki je bila ponujena za izklicno ceno 17.000 evrov, a sta jo zainteresirana dražitelja (eden od njiju je bil nekdanji politik Jožef Školč) s počasnim višanjem svojih ponudb za 1000 evrov zvišala na dvojno ceno, 35.000 evrov. Po sliko naj bi neuradno prišli kupci iz enega od srbskih oziroma črnogorskih muzejev, slika pa je tako visoko cenjena, ker je bila leta 1950 razstavljena na beneškem bienalu.
Pričakovano se je med slovenskimi mojstri najbolje odrezala Ivana Kobilca z Ženskim aktom, ki je sicer »poskočila« bistveno manj: s 24.000 evrov na 28.700. Zanimanje zanjo je razumljivo, saj slika na tak način še ni bila v javnosti. Tretjo najvišjo ceno je doseglo sodobno delo, in sicer poklon Groharju Sejalec iz leta 1995 umetniškega kolektiva IRWIN, ki je bil prodan za izklicno ceno 12.500 evrov. Dobro so se prodajale grafike, ki so seveda veliko bolj cenovno dostopne.
Slike in druga dela so na dražbo večinoma prišli iz družinskih zapuščin, je razložil Prijatelj, ki se je za veliko dražbo odločil prav zato, da bi za dejavnost vzbudil zanimanje, da bi se slike prodajale v slogu in pred očmi javnosti. Vseeno pa so v skrivnost vedno oviti kupci, ki se večinoma razkrijejo šele takrat, ko organizator dražbe oziroma prodajalec prejme plačilo računa. »V svetu kupovanja umetnin se kupcev ne razkriva, diskrecija mora biti zajamčena,« pravi.
Ni tajkunov, ni trga
Na dražbi so ponudili tudi nekatere starine: Picassov keramični krožnik Don Kihot, ki so ga izdelali pri Salins France, spominsko uro ansambla Avsenik za 1500 evrov, bidermajerski komplet broške z uhani, bidermajerske spominske kozarce. Našteti predmeti so ostali neprodani, četudi bi bilo treba za Picassov krožnik odšteti le 230 evrov.
Težje je razumeti, zakaj za kupce ni bil zanimiv Rihard Jakopič z oljem na kartonu Figure – Katastrofa – Kristus tolažnik za 16.000 evrov. Jaka Prijatelj pravi, da je trenutno na voljo veliko Jakopičevih del, in to za različne cene, ki variirajo med 10.000 in 50.000 evri, kar na trgu ustvarja zmedo. »Potem so tu novi obrazi in nove generacije. Impresionisti so bili alfa in omega naših očetov, za mojo generacijo pa so to NSK, Mušič in grafitarji. Impresionisti so vrh dosegli v času tajkunizacije, sedaj pa nekdanji bogati kupci in zbiratelji niso več toliko prisotni na trgu. A to se hitro menja, kot pri delnicah. Trije se zaljubijo v eno, pa gredo vse cene gor.«
