Neodločen izid z »dvema zmagovalcema« je pravzaprav najslabša rešitev, kajti Makedoniji se, če ne pride do velikih premikov v glavah vodilnih politikov, obeta bodisi sklepanje novih strankarskih gnilih kompromisov, da bi prevzeli (ohranili) oblast, bodisi politična blokada z morda novimi volitvami in balkansko reprizo španskega scenarija.

Makedonija pa nima prav veliko časa in manevrskega prostora. Premiki, ne kozmetični, so že vprašanje preživetja. V državi večina institucij, predvsem mediji, policija in sodstvo, funkcionira na partijsko-družinski osnovi. Država je obenem postala talka zgodovinskega megalomanstva. V Skopju je v desetih letih zraslo več kipov zgodovinskih junakov, kot jih premore imperialna Anglija v Londonu, in za to so plačali 700 milijonov evrov. To je seveda uradna vsota, neuradna pa... Proizvedla je več slavne zgodovine, kot je lahko konzumira, hkrati pa se ji podira sedanjost. Impozantna državna poslopja z vladnim na čelu, nekakšno neoklasicistično posiljevanje mesta, so potemkinove vasi, ki so odnesle nove in nove milijone evrov.

Vladajoča stranka VMRO-DPMNE je kljub drsenju Makedonije proti repu seznama evropskih držav na vseh področjih brez kančka sramu, z državnim denarjem (4 milijone evrov) zgradila sredi mesta nov sedež, v katerem ne manjkajo najboljši materiali, dizajnerski presežki pri notranji opremi, drag kič, dragocena umetniška dela in seveda bazen s prostori za sproščanje partijskih funkcionarjev. V prestolnici je zgradila štiripasovne bulvarje, a pešci hodijo po cestah, ker na vseh pločnikih stojijo avtomobili. Zunanji videz je stvar države, s kulturo ljudi naj se ukvarjajo psihologi in sociologi.

Sedanje makedonske oblasti že dolgo ne motijo volilne prevare, ki so postale normalen način političnega delovanja. Ko na lokalnih volitvah izklopijo dvigala v visokih stolpnicah in tako onemogočijo stotinam starejših stanovalcev odhod na volišče, ker je znano, da ne bodo dali glasu kandidatu VMRO-DPMNE za župana, potem je to volilna iznajdljivost. Ko v romski občini Šuto Orizari na dan predvolilnega zborovanja opozicije župan vladajoče stranke odpre gostilno in vso noč toči pijačo zastonj, da ljudje ne bi šli na miting, potem je to romska folklora.

Primerov popolnega partijskega obvladovanje države in družbe, ki že sodijo v rubriko Če verjamete ali ne, je nešteto in so tako dolgo sestavni del makedonske realnosti, da je vprašanje, ali lahko ene volitve to spremenijo. Toda če Makedonci vsaj ne poskusijo, bodo obsojeni na življenje v potemkinovi vasi. V nedeljo so z doslej najvišjo udeležbo na volitvah in podporo opoziciji naredili prvi korak. Premajhen za spremembe, a dovolj velik, da političnemu esteblišmentu pokažejo, da niso več politično apatična vodljiva množica, ampak želijo državo, ki ne bo predmet posmeha in ne bo nosila etikete balkanski bolnik.