Malo pozneje je Greenpeace objavil še naslednjo pomembno ekološko zmago: »Po dolgih letih homerskih bojev Greenpeacea in Alianse za antarktični ocean bo največje morsko zaščiteno območje razglašeno na Antarktiki, v morju Ross. Kiti, pingvini in celotna biološka raznorodnost si bodo končno oddahnili.«
Kdor ob taki novici zamahne z roko, češ boli me patka za tihooceanske ribice in za one trapaste pingvine, ki se v peklenskem mrazu stiskajo drug ob drugega in počasi pomikajo v nedoumljivih spiralah, da bi se s trenjem ogreli in ne zmrznili, ko gre tukaj in zdaj in meni vse v maloro, je popolni cinik ali tragično neozdravljiv tepček. Tukaj in zdaj in vi in jaz smo namreč neločljivo povezani s tem, ali bodo pingvini lačni in ali bo do leta 2030 dosežena vsaj štiridesetodstotna zaščita morij in oceanov, kar je izjemno težko dosegljiv cilj. A od njega je odvisno naše preživetje, saj znanstveniki ne puščajo dvoma: le tako veliko zaščiteno območje namreč zagotavlja ohranjanje vrst, ki niso zgolj akvarijski okras, ampak neskončno zapleteno naravno ravnovesje flore in favne, prepleten sistem sožitja, ki omogoča obnovo ribjih populacij in obrambo pred ogrevanjem planeta. V zaščitenih akvatorijih se namreč flora in favna početverita.
Če ste slučajno bleknili: me ne briga, ne maram rib, potem ste definitivno v kategoriji tepcev. Morska hrana predstavlja 17 odstotkov celotne količine beljakovin, ki jih poje človeštvo, za 3,1 milijarde ljudi predstavlja 20 odstotkov beljakovin, letna oskrba narašča po 3,2-odstotni stopnji. Morja pa so vse bolj izropana, morska tla spraskana do golega zaradi industrijskega ribolova, zaradi odplak, morskega prometa, predvsem pa zaradi črpanja nafte in plina so morja onesnažena do te mere, da marsikje v njih preživijo le še najbolj čudaška bitja; veliko obalnih voda je popolnoma mrtvih. Če bo torej začelo primanjkovati morske hrane, lahko računate, da se bodo lačne roke začele stegovati po vaših najljubših bedrcih. V resnejšem besednjaku to pomeni, da bo ponekod zavladala lakota, povpraševanje po drugi hrani bo naraslo za petino, kar pomeni njeno podražitev, povečanje kmetijstva, predvsem živinoreje, ki je najhujši onesnaževalec, to bo povzročilo nadaljnje izsekavanje gozdov, povečanje emisij, onesnaževanje s pesticidi, še hujšo monokulturno poljedelstvo, še hujše ogrevanje planeta.
Če zavlada resnična lakota, se bodo vsi, ki nasedajo idiotizmom politikov o čudežni zaščitni moči bodečih žic in ograj, soočili z resnico, ki ni zrasla iz nacionalističnih blodenj: lakota tako kot vojna požene ljudi v svet. Samo pomislite na tisoče Slovencev, ki so s trebuhom za kruhom med vojnama odšli v obljubljeno deželo. In na to, kako so jih na otoku Ellis selekcionirali kot živino. In vendar jih nič ni ustavilo, ker je bila nuja hujša od vseh nevarnosti. Popolnoma enako mislijo tudi ljudje v čolnih, ki jih vlečejo na dno Sredozemlja.
No, politika nam še naprej dopoveduje, da je vprašanje zaščite okolja razkošje, ki si ga bomo lahko privoščili šele, ko bomo bogati. In spet se dajo isti, zgoraj navedeni, prepričati. Četudi je to ena najbolj prozornih neumnosti. Politikom zato okolja nikakor ne smemo prepustiti.
No, ampak Obama…, boste rekli. Ne. Žal. Hkrati ko se je zavzel za tihomorske ribice (je hotel ustreči hčerkama?), ko je po sabotaži na rotterdamskem vrhu o okolju v Parizu vendarle, z dveletno zamudo, pristal na (hudo nezavezujoč) okoljski sporazum, je njegova administracija po svetu investirala milijarde v najbolj umazane naložbe. V države tretjega sveta, kjer so dobili le umazanijo industrijskega razvoja, ne pa tudi njegovih dobičkov. Tako inteligenten, uglajen gospod, tako ljubka družinica. Pa tako umazan politik, ki je nadaljeval vojne, zunajsodno pobijal »teroriste« in nadaljeval imperialistično uničevanje tretjega sveta. Ker je Amerika pač morala rešiti Wall Street?
Ampak morda se je treba ozreti po domačem primeru. Poglejmo si slavni drugi tir. Ste opazili? Kar nenadoma bo tir le za tovorni promet. Vsi nekako nenadoma prikimavajo: ja, ja, je ceneje. A res? Ali ne drži, da je avtocesta Koper–Ljubljana tako rekoč konstantno v stanju predinfarkta? Da se govori o nujni širitvi? Ali ne drži, da so avtomobili v Sloveniji največji onesnaževalec in da vozi vlak do Kopra od 2 uri in 6 minut do 2 uri in 55 minut, kolikor v Franciji porabi za 400 kilometrov poti? Kaj je torej prioriteta v javno korist? Koliko bo stala širitev avtoceste in koliko več bi stal drugi tir, ki bi bil uporaben tudi za potniški promet, ki bi nas končno civiliziral vsaj do ravni indijskih železnic? Ali je za to vlado Uber ekološko naravnan javni transport? Če drugi tir kot potencialno finančno luknjo radi primerjajo s TEŠ 6, potem je treba jasno povedati, da bo različica brez potniškega prometa ravno tako okoljsko sporna, kot je bil TEŠ 6, in to v imenu razvoja ene firme, Luke Koper.
