Kljub žanrski umeščenosti med pustolovščino, kriminalko in celo psihološkim trilerjem, kar za slovenske filme ni ravno značilno, je Pojdi z mano tipičen slovenski film v ideološkem smislu. Zorni kot filma namreč bolj kot na dejanskost današnjih najstnikov, ki jim netradicionalne, predvsem pa nedefinirane družbene vloge, queerovske in spolno nebinarne identitete niso več nekaj tujega, spominja na politično in družbeno regresivno tranzicijsko miselnost.

Pojdi z mano ima namreč hude težave s spolom. Med štirimi prijatelji, izmed katerih imajo vsi trije fantje med seboj različne, četudi nekoliko klišejske osebnosti, je edina punca tam za vzorec, njena osebnost pa je to, da je ženskega spola, kar jo v nekakšnem zabavljaškem prizadevanju, da bi z njo označili ženske na splošno, definira brezobzirno in celovito seksistično, celo mizogino: na pohodu je zaradi svoje nečimrnosti, razvajenosti in nepraktičnosti prej v nadlego kot v pomoč, njen lik pa v filmski pripovedi funkcionira predvsem kot Otov romantični interes in »nagrada« ob srečnem koncu. Če je zaradi svoje nečimrnosti ves čas tarča posmeha drugih likov in (domnevnega) občinstva, potem je njen protipol, neurejena vaška punca, v vlogi ene največjih grozot ruralnega – izpod pazduhe ji silijo dlake, po stegnih pa ji polzi (domnevno) menstrualna kri, skratka predstavlja nekakšno zverinsko »neukročeno ženskost«. Poleg tega, da je omenjeni prizor med najbolj žaljivimi, je hkrati tudi najzanimivejši, saj v svojem izstopanju od preostalega filma deluje nehoteno, kot freudovski spodrsljaj, ki se v nekakšni kombinaciji pošastne ženskosti in tesnobe pred kastracijo kar sam ponuja za obravnavo filma v tradiciji psihoanalitske filmske teorije.

Po eni strani bi bila zasnova filma težko še bolj podobna značilnemu ustroju mladinskih pustolovščin/kriminalk iz različnih oblik množične kulture zadnjih desetletij dvajsetega stoletja, denimo animirani seriji Scooby-Doo (od 1969), knjižni zbirki Pet prijateljev (od 1942) in podobnim, vendar je po drugi strani v svoji rigidnosti in nedomiselnosti bolj pusta kot katera koli od naštetih. Junaki filma Pojdi z mano namreč niso simpatično trapasti kot druščina v Scooby Doo, kaj šele da bi premogli kompleksnost likov Enid Blyton. Namesto da bi desetletja po tem, ko je bila tovrstna žanrska forma izumljena, njene trope film kakor koli premislil, preobrnil, ironično ali parodično predelal ali jih vsaj umestil v sodobnost in v slovenski prostor še kako drugače, kot da jim za kulise ozadja preprosto podtakne naravo in blokovska naselja, Pojdi z mano tako ostaja slab posnetek neštetokrat predelanega izvirnika in slepa vzhodnoevropska preslikava anglosaških žanrskih tropov, vključno z njihovimi najhujšimi in najbolj nazadnjaškimi klišeji – in to je morda še bolj problematično ravno zato, ker naj bi šlo vendarle za film, namenjen mlajšemu občinstvu.