To zlitje umetnosti z življenjem je seveda tesno povezano z dediščino historičnih avantgard, v njegovem primeru predvsem konstruktivizma in suprematizma, ki jih Živadinov s sodelavci nadaljuje po retrogardni metodi. Iz vidika vnaprejšnje totalnosti svoje umetnosti pa konstantno ustvarja manifestativne (gledališke) predstave in razne »informanse«, v katerih pojasnjuje svoje miselne »koordinate«. Brez vsakega okolišenja: Živadinov je megaloman, pri katerem pa je ravno ta velikopoteznost bistveni in nujni del njegovega umetniškega projekta. To seveda ni nepovezano z nadidentifikacijsko metodo Neue Slowenische Kunst, iz katere je njegova umetnost izšla (a tudi izstopila). Njegova umetnost igra na vse ali nič. Še več, igra na vse IN nič, saj cilja na nič(no gravitacijo), kjer umetnost nazadnje samo sebe presega.
Afirmacija umetnikovega »ustroja«
V smislu totalnosti umetnosti Živadinova obravnava tudi prva monografska publikacija, ki je v celoti posvečena njegovemu delu in jo je na podlagi svoje doktorske disertacije pri založbi ZRC SAZU nedavno izdal Bojan Anđelković. A tako kot Živadinov ni običajen (gledališki) umetnik, to tudi ni običajna teatrološka študija. Ne gre niti za kritično niti primerjalno študijo, ki bi iskala šibke točke opusa ali delala primerjavo s sodobniki. Nasprotno, gre za popolno afirmacijo umetnikovega celostnega umetniškega »ustroja« in ga na ta način izvzema iz kroga sodobnikov. Metodološka pot, ki opravičuje ta cilj, Anđelkovića vodi preko filozofskega aparata, ali bolje »stroja«, kar je pomemben filozofski pojem Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija. Privilegirana filozofija, katere dvojnik je obravnavana Umetnost, je torej ravno poststrukturalistična filozofija francoske provenience, pretežno Deleuze, pa tudi Michel Foucault in seveda Nietzsche. Preko njihovih pojmov »ponavljanje«, »guba«, »telo brez organov«, »dispozitiv«, »večno vračanje« ipd., ki nikakor niso teoretske koordinate samega Živadinova, Anđelković z dvojno afirmacijo (eno opravlja že umetnik sam), prekrščuje umetnika v filozofovega dvojnika. Včasih celo do te mere, da med njima postavlja enačaj – izjave in dejanja Živadinova neposredno pojasnjuje s citati iz Deleuza. V tem smislu je tudi Anđelković bolj kot strogo filozofski, performativen. Zato je bolj zvest Živadinovu kot Deleuzu, ki bi imel kot največji kritik reprezentacije nemara pomisleke ob tako neposredni aplikaciji lastne filozofije. A ne pozabimo: tu ne gre kar za kakršnokoli aplikacijo in katerokoli umetnost, in samo, če to pripoznamo kot dejstvo, bomo lahko zares z veseljem brali dotično knjigo.
Igrivo branje
Da pa ne bo pomote: knjiga je kljub kompleksnim teoretskim pojmom, ki so vanjo vtkani, zelo berljiva, celo igriva, prava »vesela znanost«. To se kaže tudi v njeni strukturi – ima petdeset jedrnatih poglavij, od katerih bi lahko vsako »ustrezalo« enemu letu petdesetletne predstave. Igrivost se nadaljuje celo v oblikovanju Borisa Balanta, ki v zgornji rob vključi analogno animacijo risbe geostacionarne postaje. Obenem pa kljub igrivosti ne gre za pavšalno besedilo. Je temeljita in rigorozna knjiga, čeprav ne v smislu, da bi kronološko v umetnostnozgodovinarski maniri v detajle popisovala vsakega izmed mnogih legendarnih dogodkov, povezanih z Živadinovom in njegovo umetnostjo. Dela jemlje bolj rizomatsko, ob čemer eno že pojasnjuje drugega ali ga anticipira.
Na račun pa bodo prišli tudi tisti, ki jih v opusu Živadinova zanima njegov politični potencial, ki je seveda bolj artaudovski kot brechtovski, utemeljen na lepoti, na totalnosti, na posrkanju gledalca v celoto. Zanimiva bo tudi za tiste, ki jih zanima njegova povezava z avantgardnimi gledališkimi vizionarji, kot so Appia, Craig in Majerhold in tesno konceptualno razmerje z Malevičem. Seveda pa s to knjigo Anđelković nadaljuje tudi svoje docela afirmativno teoretsko raziskovanje tehnologije in znanosti, ki naj bo tista, ki bo vizionarsko pomagala pri preseganju človeka. Nadčloveško se pri Živadinovu potrjuje v »umbotu«, tehnološkemu substitutu igralcev, ki ga razvija Dunja Zupančič, (tudi v knjigi) manj izpostavljna, a nič manj pomembna heroina postgravitacijske umetnosti.
