Arabec prihodnosti s podnaslovom Odraščanje na Bližnjem vzhodu (1978–1984) je mednarodna stripovska uspešnica, ki jo le dve leti po izidu izvirnika berejo že v 17 jezikih, v Franciji pa tudi že dve nadaljevanji grafičnega romana. V prevodu Barbare Pogačnik sta prvi del za slovenske bralce izdala LUD Literatura in Forum Ljubljana.
Priznani stripar in filmski režiser Riad Sattouf v tem romanu v stripu popiše svoje burno, s kulturnim nomadstvom družine zaznamovano otroštvo. Leta 1978 rojeni Sattouf, ki je med letoma 2004 in 2014 delal za satirični tednik Charlie Hebdo, je s starši še kot deček rodni Pariz zamenjal za Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko džamahirijo pod vodstvom Moamerja Gadafija, kjer je njegov oče dobil službo univerzitetnega profesorja, nato pa še za sirsko podeželje v bližini Homsa, polno Sattoufov: bratrancev, stricev in drugih sorodnikov. Nekoliko mehkejši pristanek za celotno družino je predstavljalo bretonsko podeželje, kjer v stari babičini hiši na srečo niso strašile Gadafijeve in Al Asadove (pa na drugi strani liberalne evropske in ameriške) politične ideje, pač pa veliko manj strašni – duhovi.
Oče močnejši od diktatorjev
Glavni junak pripovedi je pravzaprav pripovedovalčev oče Abdel-Razak, ki je vsaj tako močna figura kot oba vojaška diktatorja, ki pogledujeta z libijskih in sirskih obcestnih panojev. Na francoski univerzi izobraženi doktor zgodovine ter veliki panarabist je tista figura, ki mlademu Riadu razlaga svet lepih političnih utopij, ki so jih tedaj gojile arabske dežele. Tako Francija kot predvsem Libija in Sirija so bile namreč v začetku 80. let povsem drugačne dežele, je na torkovi predstavitvi knjige dejal zunanjepolitični komentator Dela Branko Soban. »To je bil svet pred 11. septembrom, ki je scenografijo sveta dramatično spremenil.« Politika je po tem dogodku svet manihejsko prebarvala črno-belo ter začela vojno proti terorizmu in enačiti terorizem z islamom.
Grafični roman tako ponuja dragocen uvid v neko obdobje arabskih dežel, ko islam še ni bil dominantna ideologija, kot tudi neoliberalizem še ni bil dogma zahodnega sveta, je komentiral sociolog Aleš Črnič. Izjemno močan je bil tedaj panarabizem, gibanje, ki si prizadeva za združitev vseh arabskih dežel, izjemno močne so bile socialistične ideje, ki jih podrobno popiše tudi strip. Za nomadsko družino v Libiji, ki propagira upor proti zahodnim vrednotam in enakost državljanov, to med drugim pomeni nastanitev v sicer brezplačni, a izjemno slabo vzdrževani hiši, ki jo lahko po veljavnem pravu kadar koli zasede kdo drug.
Pri Arabcih bi spremenil vse
Spomine v stripu odlikuje ekspresivna črno-bela risba, ki pripovedi lepo pristoji, saj napetost gradi na velikem razkoraku med pogosto brezupno neumnim in zapletenim svetom odraslih ter otroško neposrednim in naivnim pogledom. Avtor sicer vsako poglavje, francosko, libijsko, sirsko, pobarva drugače (modro, rumeno, rdeče), kontrasti pa so nasploh poglavitni motiv pripovedi. Najbolje jih pooseblja otroški pripovedovalec sam: s svojo fizično podobnostjo materi je popoln tujek v arabskih okoljih. Medtem ko njegove dolge plave lase v Evropi obožujejo, ga muslimanski vrstniki zmerjajo z ultimativno žaljivko časa in prostora: z Judom.
Pogled na žensko
Zanimiv je tudi pogled na žensko, predvsem pripovedovalčevo mamo, ki je grafično prisotna nič manj kot oče, a je vseeno obrobna figura. Žena namreč Abdel-Razakovim selitvenim kapricam in ekscentričnim idejam poslušno sledi – kljub svetlim lasem in emancipiranemu poreklu ni prav bistveno drugačna od arabskega ideala ženske, četudi v tuji kulturi prav ona najbolj trpi.
Abdel-Razak vneto zaupa v boljšo prihodnost arabskega sveta: v Arabca prihodnosti, ki ga je treba le izobraziti in vse bo bolje. »Pri Arabcih bi spremenil vse!« še konec 60. zatrjuje kot mlad študent. Če bi bil predsednik, bi jih prisilil, da nehajo biti pobožni, da se izobrazijo in gredo v moderni svet…
Moč kulture prebudi patriarhat
Kulturna razlika je težko premostljiva, strip pa jo prikaže brez olepševanja: ženske jedo ostanke hrane, ki so jo pustili moški, po ulicah stopajo čez človeške iztrebke, nesramnost otrok presega vse meje, moški so pogosto že kot otroci surovi in neempatični, a še kot odrasli infantilno navezani na matere.
Eden od vrhuncev knjige je demonstracija izjemne brutalnosti otrok, ki se znesejo nad psom, z njim igrajo nogomet ter ga na koncu v smehu nehumano pokončajo. Avtor zelo modro vodi strip in kulturni šok dovaja po kapljicah. Patriarhalna drža se v očetu prebudi šele proti koncu romana, tudi skozi številna drobna razočaranja. Prav ta preobrazba Riadovega očeta je »dogodek« romana. Doktorju znanosti in v Franciji izobraženemu intelektualcu namreč povratek v rodno sirsko okolje vzdrami korenine. »Temu rečemo moč kulture,« pravi Aleš Črnič.
