Pred kratkim je pred občinstvom slovenskega knjižnega sejma predaval o moči branja in ugotavljal, da je bilo branje vedno demonizirano – dovolj je, da se spomnimo prekletstva Wertherja in kulturnega fenomena v podobi gospodinje, ki zaradi »ljubičev« zanemarja vzgojo otrok. Današnji mladi pa so prva generacija, ki ji družba branje predstavlja kot nekaj zahtevnega.
Zakaj je branje postalo tako zahtevno? Kot rezultat tega, da je uporaba telefonov, računalnikov, interneta tako enostavna?Predvsem zato, ker nam v informacijski dobi neprestano pravijo, da bodo podatki včerajšnjega dne jutri že brez uporabne vrednosti, ker se stvari tako hitro spreminjajo. Nabiranja znanja tako ni mogoče več jemati tako resno, postalo je kot nekakšen hobi, ni več najpomembnejše, postalo je sekundarno. Zato so klasične knjige iz mode in zato prihaja do segregacije kulture. Stara segregacija visoke kulture in nizke kulture je postala še bolj ekstremna. Zanimivo pa je, da če se ozremo 150 let nazaj, vidimo, da so ljudje takrat govorili enako: da se svet ni nikoli toliko spreminjal kot sedaj.
Popularno prepričanje, da ne beremo, ker je lažje »listati« po telefonu in družbenih omrežjih, ne drži? Ali branje ne tekmuje z novimi mediji?Ja, mediji vedno tekmujejo med sabo. A novi mediji niso proti branju. Resne literarne in kulturne revije so na spletu, niso tam le neumne, drugorazredne zadeve. Vlečemo dva nespametna zaključka, prvič, da je branje težje kot v preteklosti, drugič pa, da ne moremo kar od vseh pričakovati, da bodo brali. Od tod potem vse te teorije o motnjah pozornosti in disleksiji, pa o informacijskem preobilju.
To verjetno opazi vsak odrasel. Da med sošolci tako rekoč nismo imeli nikogar z motnjo pozornosti ali disleksijo, danes pa je takih otrok vse polno. Kako to?Gre za medikalizacijo branja. Ko danes povemo otroku, da ga razumemo, da težko bere, ker ima psihološko stanje, recimo disleksijo, mladi Lukec to ponotranji. Če imamo učitelje in starše, ki probleme v učenju pojasnjujejo z medikalizacijo, bodo sčasoma ljudje mislili, da res ne zmorejo brati. To je tako, kot če nekomu rečemo, da je lep ali grd, verjel bo ne glede na resnico. Cela vrsta otrok tako sedaj misli, da je popolnoma normalno, skorajda naravno, da s težavo berejo.
Starši vedno več svojih sredstev porabljajo za to, da svoje otroke izobražujejo v prostem času, da bi bili ves čas en korak pred vrstniki. Zanimivo pa je, da ko pride do branja, torej do enega glavnih virov dejanskega znanja, tako hitro verjamejo medicini, ki pravi, da je za nekatere otroke to enostavno pretežko.Danes starši svoje življenje vse bolj živijo skozi otroke. V moji generaciji nam starši nikoli niso brali. Ko sem bil bolan, mogoče. Sedaj pa se od odgovorne mame in očeta pričakuje, da otroku bereta. Nič ni narobe s tem, a branje tako postaja nekaj odgovornega in zato ne učinkuje na želen način. Za starše, ki mislijo, da družba od njih pričakuje branje otroku pred spanjem, je to le dolžnost, kar otrok dobro ve. Drugače bi bilo, če bi otrokom dejansko brali iz užitka.
Branje naj bi bilo igrivo. In prav elektronske naprave za branje simulirajo igro. A to ni zares igra, kajne?Problem je v tem, da je to organizirana igra. Vedno pravim, da je organizirana igra, ki jo za otroke pripravljajo starši, zelo drugačna od tega, ko se otroci res igrajo. Veste, ko se otroci igrajo in starši gledajo, se ne igrajo, pač pa igrajo, nastopajo. Drugače se obnašajo drug do drugega, nadzorovana igra je povsem drugačna emocionalna, intelektualna in kulturna izkušnja. Podobno v šolah, kjer rečejo učencem, naj se igrajo, a ta igra potem nima spontane, eksperimentalne dinamike. V Angliji se smejo otroci igrati le še, kadar so prisotni odrasli, ne pustijo jim igre samostojno. Imajo celo organizirane prostore, centre za igro, kamor jih peljejo, da bi se igrali, starši pa jih gledajo, kot da so v živalskem vrtu. To ni dobro, saj zavira njihov razvoj neodvisnosti.
Ocenjujete, da se starši in učitelji zavedajo teh temeljno zgrešenih pristopov k vzgoji in učenju?Veliko problemov je, ki jih je treba rešiti prej. Prvi so gotovo starši zaradi tega, čemur jaz pravim kriza odraslosti. Odraslim danes zelo manjka samozavesti pri tem, da otrokom dajejo napotke za življenje, in tem, da bi vedeli, kdaj jih je treba pustiti, da stvari ugotovijo sami, kdaj nadzor spustiti iz rok. Da si dober odrasel, moraš imeti oboje: biti odgovoren, a hkrati razumeti, da je del odgovornosti odraslega, da da svobodo otroku, da sam uredi svoje stvari. Odrasli infantilizirajo otroke, ko jih nadzirajo, namesto da bi jih spodbujali k eksperimentiranju. Tako daleč smo prišli, da starši sedaj otrokom do najmanjše podrobnosti organizirajo celo sobotno leto – leto med srednjo šolo in študijem, v katerem naj bi šli na potovanje in si povsem po lastnem navdihu in željah pridobivali življenjske izkušnje in znanje. Obstajajo tudi podjetja, ki se specializirajo prav za organizacijo tovrstnih izkušenj.
A neki izobraževalni sistem se vendarle odlikuje in razlikuje od drugih zahodnih. Finski. Kaj mislite o njem?Nisem prepričan, da je tako dober, so pa uspešno ustvarili sliko, da je. Pri veliko stvareh se zgledujejo po angleškem učnem sistemu, kar je slabo. Na finskem sta dve dobri zadevi. Eno je visoka stopnja zaupanja med ljudmi. Kot drugo pa imajo učitelji veliko večjo raven profesionalnega ugleda. Če te ljudje spoštujejo, potem lahko improviziraš, več uporabljaš intuicijo, svobodno presojo. V Angliji starši neprestano kritizirajo učitelje. To poletje sem bil na Madžarskem, bilo je ravno nogometno prvenstvo, bil sem v baru in neka ženska je stopila do mene in me vprašala, ali lahko njen osemletni sin pri meni v naročju gleda nogometno tekmo. Tako je sedel na mojih nogah, dve uri sva gledala nogomet, ga komentirala… v Angliji bi bil takoj na facebooku kot perverznež in pedofil. Predvsem pa nobena mama ne bi stopila k meni in rekla, ali lahko vzamem njenega otroka v naročje. To je stvar zaupanja. Če odrasli zaupajo drugim odraslim, potem lahko daš otrokom malo distance. In lahko zaupaš tudi učiteljem, jim verjameš, da imajo najboljše namene.
Morda vse to pojasni, zakaj se danes mladi počutijo tako eksistenčno, socialno in ekonomsko prikrajšane. V resnici niso, saj eksistenčno niti starejšim generacijam ni bilo lahko, so pa dejansko prikrajšani za sposobnost samostojnega in kreativnega reševanja lastnih problemov?V resnici jim je težje, saj so življenje nastopili slabše opremljeni z izkušnjami. Sam sem moral pri 15 delati, da sem se lahko preživljal in izobraževal, saj mi starši niso mogli pomagati. Mojemu sinu danes tega ni treba. Mladi s sabo danes tako ne nosijo ponotranjene dediščine svoje preteklosti, vednosti, da so stvari poskusili, včasih napravili grozne napake, a včasih tudi kaj naredili prav.
Kaj se je zgodilo s kultno kulturno podobo gospodinje, ki namesto da bi kuhala in pospravljala, bere ljubezenski roman? Ali sedaj »lista« po ipadu?Dve zadevi sta se zgodili. Ženske še vedno berejo več kot moški. A berejo bistveno več knjig za samopomoč, knjig o hobijih, ustvarjanju, kuhanju, vzgoji. Kot drugo pa na mlade ženske močno vpliva vedenje otrok in mladih. Kar je simptom tega, da jim ni udobno v koži odraslega. Biti mama, torej odrasla oseba, je zanje nerazčiščena travma. V Angliji mame nakupujejo skupaj s hčerkami in hčerke jim povejo, kaj naj oblečejo, da bodo kul. Bil je čas, ko so mame pri mizi govorile hčerki: nehaj škljocati po telefonu, nehaj si dopisovati! Sedaj delajo isto. Ali pa hčerka to zabiča mami.
To pojasni pojav crossover romana, ki je prvenstveno delo za mladino, a ima velik delež odraslih bralcev?Infantilizacija odraslosti vodi v to, da je 25 odstotkov gledalcev kanalov z risankami odraslih. Med občinstvom filma Magične živali, ki se navezuje na Harryja Potterja, zlahka odkrijemo ljudi mojih in vaših let. Na delu je neka nostalgija, način, kako skorajda stopiti v stik s svojo preteklostjo. Ko sem raziskovalno intervjuval ženske pri 30, sem v njihovih spalnicah našel plišaste igrače, kot pri 14-letnicah. In veliko crossover literature. Zanje delajo posebne naslovnice, ki so videti bolj odraslo, da jim ni treba priznati, da berejo mladinsko literaturo.
Torej ne berejo, da bi bolje razumeli svoje mlade, da bi se bolje vživeli vanje in njihove probleme?Ne, bolj verjetno se mi zdi, da poskušajo dejansko biti kot oni.
