Zakaj nadzor nad pravilnostjo porabe javnega denarja ni zadosten?

V čem je težava

V obrazložitvi osnutka predloga zakona predlagatelj navaja, da je trenutna (in prihodnja?) ureditev pravnega varstva optimalna, ker je učinkovita, hitra in cenovno ugodna. Strinjam se s predlagateljem, da je povprečen čas odločanja o revizijskih zahtevkih kratek, da je takšna ureditev učinkovita, ker se postopki hitro končajo ter, ne nazadnje tudi cenovno ugodna, saj letni proračun DKom znaša le 1,2 milijona evrov. Vendar pa je po drugi strani treba vedeti, da DKom odloča o sporih, katerih vrednost presega polovico vrednosti vseh javnih naročil (1,8 milijarde evrov), ter da se presoja o kompleksnih pravnih vprašanjih in tudi zahtevnih tehnično-strokovnih vsebinah. Zato menim, da bi morala Republika Slovenija zagotoviti vsaj dvostopenjsko neodvisno presojo postopka oddaje javnega naročila.

Težko najdem racionalno podlago, zakaj o sporu proti njemu samemu odloča v predrevizijskem postopku naročnik sam. Takšno odločanje zagotovo ni nepristransko, prav tako se poraja vprašanje o sami strokovnosti presojanja naročnika. Zaradi zahtevnosti področja javnih naročil je nerealno pričakovati, da bodo naročniki (imamo več kot 3000 subjektov s statusom naročnika) razpolagali z ustreznim znanjem in potrebnimi izkušnjami za zakonito rešitev spora. Pomanjkanje znanja in izkušenj pomeni porabo časa za naročnike, hkrati pa naročnike prisili, da si poiščejo zunanjo strokovno pravno pomoč, ki pa se navsezadnje plačuje iz davkoplačevalskega denarja in ta strošek v svoji osnovi tudi predstavlja strošek v zvezi s pravnim varstvom, ki pa se ga praviloma v celoti prezre. Seveda pa je treba zagotoviti možnost razrešitve spora med ponudnikom in naročnikom, kar bi se enostavno lahko zagotovilo na način, da bi moral ponudnik pred vložitvijo zahtevka za revizijo pozvati naročnika k spremembi domnevno nezakonitega ravnanja. Tako bi bila dana možnost, da bi se spor rešil med strankama, pri čemer ne bi nastajali nepotrebni stroški za naročnika v tej fazi (pred)spora.

Kaj predlagam

Rešitev, kako zagotoviti neodvisno presojo v postopkih pravnega varstva v javnem naročanju, je na dlani. Po predhodnem obveznem pozivu naročnika, naj odpravi kršitev, bi na prvi stopnji odločala DKom kot prvostopenjski neodvisni organ presoje. Hitrosti odločanja ne bi bilo težko zagotoviti, saj bi se odločitve lahko sprejemale v kratkih rokih, kot veljajo zdaj za samega naročnika ali za DKom. Naročniku kot stranki v postopku pa bi se zagotovila možnost opredelitve do vloženega revizijskega zahtevka. Po sprejemu odločitve DKom bi bilo treba zagotoviti možnost vložitve pravnega sredstva na neodvisni organ presoje druge stopnje. V ta namen bi bilo primerno ustanoviti specializirani oddelek na sodišču, ki bi odločal v kratkih rokih na podlagi ZPVPJN in ob smiselni uporabi zakona o pravdnem postopku.

Sprožitev postopka ne bi imela suspenzivnega učinka, morala pa bi biti predvidena možnost sprejema začasne odredbe o zadržanju postopka, kadar bi bili izpolnjeni pogoji, ki bi zadržanje postopka oddaje javnega naročila opravičevali. S pametno rešitvijo bi bilo mogoče zagotoviti hitro, učinkovito in cenovno sprejemljivo pravno varstvo, predvsem pa bi se z omogočanjem pritožbe zoper odločitve DKom zagotovila možnost neodvisne presoje na dveh stopnjah.

Zagovorniki dosedanje ureditve pogosto izpostavljajo odločitev ustavnega sodišča, v kateri je sodišče sprejelo stališče, da dejstvo, da zoper odločitve DKom ni pravnega sredstva, ni v nasprotju z ustavo, saj bi trajanje postopka pred sodiščem lahko privedlo do tega, da bi bilo ogroženo nemoteno delovanje države, zlasti oskrba z javnimi dobrinami. Postopki pred sodiščem so praviloma (pre)dolgi in bi bilo stališče ustavnega sodišča utemeljeno v primeru, da se ne bi zagotovil specializirani oddelek na sodišču, ki bi odločal na podlagi ZPVPJN v kratkih rokih. V takšnem primeru pa je vsakršna bojazen, da bi bila nabavna politika okrnjena, odveč. Hkrati bi tako omogočili, da bi o sporih presojala dva neodvisna strokovna organa na dveh stopnjah. Na potrebo po možnosti pritožbe zoper odločitve DKom je ne nazadnje letos opozorila tudi evropska komisija, zaradi česar predlog zakona še toliko bolj preseneča.

Osnutek zakona predvideva ustanovitev javnonaročniškega sveta, ki bi namesto mandatno-volilne komisije predlagal državnemu zboru kandidate za člane DKom. Člane javnonaročniškega sveta imenuje vlada, na predlog ministra, pristojnega za javna naročila. Menim, da je glede na dejstvo, da svet ustanovi vlada, ter dejstvo, da je lahko član sveta razrešen, »če to sam zahteva, če svojih nalog ne opravlja ali jih opravlja nestrokovno«, takšen svet v svoji osnovi politično telo, kjer se lahko kaj hitro zgodi, da namesto strokovnosti in neodvisnosti kandidata za funkcionarja DKom prevlada njegova politična pripadnost. Zato je še toliko bolj pomembno, da se s prihajajočo spremembo zakona dejansko zagotovi neodvisen in strokoven nadzor v primeru prerekanih nezakonitosti v postopku oddaje javnega naročila.

Ministrstvo izpostavlja, da je podoben način pravnega varstva v EU urejen še na Malti, kar pa ni res, saj je tudi Malta sprejela zakon, ki predvideva možnost pritožbe zoper odločitev revizijskega organa na pritožbenem sodišču (glej 284. člen in ostali Zakona o javnih naročilih). To pomeni, da smo edini v Evropi, ki imamo enostopenjski sistem presoje v postopkih javnega naročanja. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo zagotovilo primerno dvostopenjsko pravno varstvo. Tako bi bilo bolj primerno, da bi se energija pri pripravi zakona usmerjala v iskanje rešitve za zagotovitev učinkovite in primerne instance zoper odločitve DKom, namesto opravičevanje, kako je obstoječ sistem optimalen. Kajti grenak priokus, da o tako pomembnih in kompleksnih sporih odloča le pet oseb, je vedno močnejši.

Milena Basta Trtnik je direktorica podjetja Bonorum, d. o. o.