Ker je denarja za zdravstvo premalo za obseg storitev, ki jih nudi, je zagato, v kateri se je znašla vlada ob snovanju zdravstvene reforme, po mnenju ekonomista Veljka Boleta mogoče rešiti tako, da se zmanjša košarica, kar je seveda stvar stroke (zdravniške zbornice), oziroma poveča znesek javnega denarja, kar je v domeni politike oziroma vlade. Oskrba z zdravili je pri nas po njegovem mnenju urejena učinkovito, saj so cene v lekarnah nižje kot v povprečju v EU.
Zdravnikov premalo, denarja za njihove plače pa tudi
Zdravnikov je za okoli 9 odstotkov manj kot v državah z optimalno uporabljenimi sredstvi v zdravstvu, zato je siceršnji obseg sredstev treba povečati še za ustrezen izpad, ker gre za dodatne obremenitve, torej vsaj za 15 odstotkov sredstev za plače. »Še zlasti velik je kratkoročno izpad sredstev zaradi neustrezne strukture specialistov, ta bistveno odstopa od optimalne. Skoraj 40 odstotkov specialnosti je kadrovsko zelo podhranjenih – precej manj so podprte kot v državah z optimalno urejenim zdravstvom. Po drugi strani pa je v približno enakem odstotku specialnosti zdravnikov bistveno več kot v optimalno urejenih državah (takšnih zdravnikov je okoli 1200), Virantov zakon pa onemogoča, da se nagrajevanje v presežnih specialnostih zniža, v tistih s primanjkljajem pa poveča,« meni Bole.
In rešitev? Je, a jo je mogoče uresničiti le v daljšem obdobju. »Možno spreminjanje strukture je počasno. Še zlasti, ker poteka eratično ali celo sistematično napačno. V 2012, v času zakona o uravnoteženju javnih financ, je bilo na primer prisilno upokojenih precej zdravnikov s strokovnih področij, ki imajo velik primanjkljaj. Izbor strukture specialnosti določa zdravniška zbornica, obseg (financiranje) pa ministrstvo – vlada. Od obeh je odvisno, kako hitro se bodo napolnile specialnosti z največjimi primanjkljaji,« opozarja Bole.
Morebitne rezerve so po njegovem mnenju še v osvežitvi sistema vrednotenja zdravstvenih storitev (po diagnozah) in kanaliziranju sredstev v ustanove, ki opravijo največji obseg storitev, v krepitvi položaja primarija, striktnem omejevanju javnega financiranja zdravljenja v tujini, če se storitve opravljajo doma (to je smiselno prepustiti zavarovalnicam), odpravi Virantovega zakona in seveda povečanju samostojnosti in pooblastil uprav bolnišnic.
