Ena zmaga (Švedska 25:23) in dva poraza (Srbija 34:36, Španija 18:30) je izkupiček Slovenije v skupini A. Ta je sicer za tretjino boljši kot na prejšnjih dveh tekmovanjih stare celine, ko je Slovenija tako na prvenstvu leta 2010 na Danskem in Norveškem kot 2006 na Švedskem izgubila vse tri tekme, toda končni scenarij je povsem enak: tretjič zapored zadnje mesto v skupini, tretjič zapored konec tekmovanja že po prvem delu in predčasen odhod domov. Drži, da se je Slovenija prvič po šestih letih znova uvrstila na EP in da je po dvanajstih letih dosegla prvo zmago na tem tekmovanju, a po blamaži proti Španiji sta tudi ta dva podatka v veliki meri izgubila svojo pravo vrednost.
Na odločilni tekmi proti Španiji so imele Slovenke v svojih rokah zaključno žogico za prekinitev črnega niza. A spet se je ponovila zdaj že tradicionalna »bolezen« – ko je tekma za biti ali ne biti, (skoraj) večina slovenskih kolektivnih športov odpove. Ko so bile rokometašice na uvodni tekmi proti Srbiji pod pritiskom in imperativom zmage, so odpovedale in izgubile, ko proti favorizirani Švedski ni bilo pritiska ter so lahko igrale neobremenjeno in sproščeno, so prikazale odlično igro in senzacionalno zmagale. In ko bi morale proti Španiji postaviti piko na i, so bile spet pod pritiskom in so znova psihološko pogorele. »Vse smo si želele in hotele, a v glavah nismo bile prave. Ne vem, zakaj se je to zgodilo, to bi morala vsako soigralko vprašati posebej. Vse, kar smo z rokami zgradile z zmago proti Švedski, smo z zadnjicami podrle s porazom proti Španiji,« je priznala vratarka Miša Marinček.
Marinčkova je končnico tekme proti Španiji spremljala s klopi s solzami v očeh, tako kot še nekaj njenih soigralk. »To je katastrofa, nič od nič. Nikakor se nismo mogle sestaviti niti v obrambi niti v napadu, glede na to pa zelo visok poraz sploh ni presenetljiv. V napadu smo težko prihajale do priložnosti in zadetkov, v obrambi pa smo na celotni tekmi mogoče naredile le tri prave prekrške. S takšno igro pač ni mogoče premagati nikogar,« je priznala Miša Marinček, ki je na letošnjem EP zbrala 26 odstotkov obramb (100 strelov, 26 obramb), Sergeja Stefanišin pa 25 (20-5). S povprečjem 25,5 odstotka je imela Slovenija najslabši vratarski dvojec v skupini (Španija 36, Švedska in Srbija po 30), ki je v veliki meri tudi posledica slab(š)e predstave njunih soigralk v obrambi: Slovenija je namreč dobila največ golov v skupini A, kar 89 oziroma skoraj 30 na tekmo.
»Seveda smo zelo razočarane, saj nismo izkoristile velike priložnosti. Po zmagi proti Švedski, kjer smo pokazale, česa smo zares sposobne, proti Španiji nismo pokazale niti enega odstotka tega,« je po slovesu od Švedske, kjer so zapravile še tri dodatne tekme v Göteborgu proti Franciji, Nemčiji in Nizozemski, ocenila Maja Užmah (dekliški priimek Šon). Užmahova je dosegla pet od skupno 77 zadetkov Slovenije na EP: v skupini A jih je manj zabila samo Španija (72), več pa Srbija (91) in Švedska (78). Ekipi selektorja Uroša Bregarja bi že remi zadoščal za napredovanje, glede na razplet tekme Švedska – Srbija (30:30; izenačujoči zadetek za Srbijo je tri sekunde pred koncem dosegla Kristina Liščević) pa bi Slovenke v drugi del tekmovanja prenesle dve točki za zmago proti Švedski in poraz proti Srbiji, njuni tekmici pa po tri.
Ker se v drugem krogu upoštevajo le točke proti ekipam, ki so napredovale iz prvega dela (brez zadnjeuvrščene Slovenije), so gostiteljice in Srbkinje zdaj prenesle po tri točke, Španke pa nobene. S porazom Slovenije proti Španiji so največ pridobile Švedinje, ki se jim je črtal poraz proti Slovenkam, največ pa izgubile Španke. Proti Bregarjevi četi so dosegle najvišjo zmago v zgodovini svojih nastopov na EP (pred tem plus deset proti Nizozemski leta 2006), vendar jim skalp izpadle Slovenije ni prinesel ničesar za drugi del.
