»Sram me je reči – celo samooklicani katoliki se zdaj kažejo kot reformatorji. Drznejo si poučevati svojo sveto mater, Katoliško cerkev, in zlasti… grajati… njen zunanji blišč, njene ceremonije in slovesnosti kot čisto zlorabo in sleparijo. (…) Moji najdražji! Držite se neomajno starih navad in hvalevrednih šeg naše katoliške vere. (…) Ne dovolite današnjim mazačem, sejmarjem in lažnivim filozofom, da vas učijo novih predstav o čaščenju Boga. To so ljudje pokvarjene vesti, sovražniki vere in prave Cerkve, (…) modni šaljivci, ki so za pouk krščanskega ljudstva poklicani tako malo, kot je osel za igranje lutnje.«
Tako roteče in hkrati obupano je svoje vernike ob koncu 18. stoletja pozival Albert Komploier, kapucinski menih, ki je deloval na Tirolskem. Da bi razumeli bojevit ton njegove pridige, moramo pomisliti na duhovni obrat, ki je Katoliško cerkev prizadel nekaj desetletij pred tem. Prav »lažniva filozofija«, prav duh razsvetljenstva je namreč v Evropi povzročil velike politične spremembe. V Avstriji, denimo, je cerkvena reforma, ki jo je začela cesarica Marija Terezija in nadaljeval njen sin Jožef II., zmanjšala avtonomnost Cerkve in oslabila njen politični vpliv. Med drugim so za duhovnike uvedli davčno obveznost, ukinili so cerkvene redove, ki niso opravljali dobrodelnih, vzgojno-izobraževalnih in drugih socialnih dejavnosti, število samostanov zmanjšali. Ne nazadnje so prepovedali številna verska praznovanja, bodisi zaradi domnevnih ekonomskih vzrokov bodisi zato, ker je pobožnost, ki je prihajala do izraza ob tovrstnih dogodkih, poslej veljala za praznoverje. Ko Komploier v svoji pridigi govori o »ceremonijah«, ima v mislih predvsem verske procesije.
Milost in demonstracija moči
Te so del dolge krščanske tradicije, ki sega v pozno antiko; toda njihova zlata doba sovpada z obdobjem pred razsvetljenstvom, z obdobjem protireformacije in katoliške prenove. V tem času so verske procesije pogosto povezane s ključnima redovoma katoliške prenove, z jezuiti in kapucini. Ena prvih dokumentiranih procesij, ki so jo pripravili kapucini, je bila otroška spokorniška procesija, ki je poleti 1539 potekala na hribu pri Montepulcianu v Toskani. Francisco Strada, eden prvih jezuitov, jo je opisal svojemu vodji Ignaciju Lojolskemu: »Videl sem procesijo kakšnih tristo golih otrok, ki so se bičali in kot pravi vojščaki sledili svojemu poveljniku, Kristusu na križu. Tega je nosil otrok, namesto zastave, pred vsemi drugimi. Ves čas so peli litanije in vsake toliko vzkliknili: Milost! Milost! Potem … je sledil obrok in … kapucini … so se pojavili … z nekaj košarami kruha, ki … so ga dali otrokom, izmučenim od bičanja samih sebe.«
Čeprav se procesija, kot jo je opisal Strada, v svoji zasnovi zdi preprosta, je imela najbrž velik učinek na gledalce. Ti so na eni strani gledali pokoro v njeni najradikalnejši obliki, kot mučenje telesa. Ker so jo izvajali otroci, simbolni nosilci nedolžnosti, lahko sklepamo, da je bil temu primeren tudi moralni, pedagoški učinek prizora. Strada poroča, da so bili starši otrok »zmedeni, ker so jim ti pokazali, kaj bi morali sami početi, in sklenili so, da se bodo poboljšali«, in govori o »čudežih«. Če upoštevamo vojaško retoriko, s katero opisuje prizor, in če si predstavljamo otroke, ki se bičajo, v en glas pojejo in vzklikajo, je očitno, da je šlo pri dogodku za demonstracijo – in hkrati produkcijo – moči.
Procesije velikega petka in Škofjeloški pasijon
Le nekaj desetletij pozneje, ob koncu 16. stoletja, so kapucini predvsem v mestnih okoljih razvili nov, že kmalu izjemno priljubljen tip procesij: tako imenovane procesije velikega petka. Tudi te so bile po svojem osnovnem značaju spokorniške in prav tako so pri gledalcih povzročale močne psihofiziološke učinke. Toda njihova produkcija je bila mnogo bolj razvita in se je v naslednjih dveh stoletjih le še večala. Medtem ko so bili v prvotnih procesijah le bičajoči se spokorniki, so zdaj osrednje vloge prevzeli amaterski igralci, ki so prikazovali like ali prizore iz Kristusovega pasijona. Najpozneje od tega trenutka lahko ob procesijah velikega petka govorimo tudi o pasijonskih procesijah ali pasijonskih procesijskih igrah.
Eden najboljših prikazov tega, kakšne so bile te procesije na vrhuncu svojega razvoja, so prav škofjeloške igre iz prve polovice 18. stoletja. Te odsevajo tradicijo, ki so jo kapucini vzpostavili na misijonski poti od Innsbrucka prek Prage, Dunaja, Gradca in Ljubljane. A škofjeloških pasijonskih procesij ne dokumentirajo le povzetki njihove vsebine ali pa, kot je običajno pri tovrstnih uprizoritvah, tako imenovani procesijski redi. Ohranjen je tudi obsežen kodeks, ki med drugim vsebuje dramski rokopis z 841 verzi in režijskimi opombami, ki ga je napisal menih Romuald Štandreški.
V tem besedilu, ki je po vsej verjetnosti nastalo med letoma 1725 in 1727 in mu danes pravimo Škofjeloški pasijon, je dogajanje razdeljeno v 13 prizorov, pri čemer se vsak od njih osredotoča na samostojen, v sebi sklenjen pasijonski dogodek, denimo na zadnjo večerjo, na Jezusovo bičanje ali kronanje. Prizori potekajo na nosilih, na vozovih, ki jih vlečejo konji, ali pa jih igralci uprizarjajo peš. Posamezne dogodke spremljajo elementi, ki so v procesijo vključeni kot kolektiv: angeli, spokorniki, križenosci, puščavniki, lokalni cehi, glasbeniki, meščani, mestni svetniki in duhovščina. Zadnji del procesije tvori ljudstvo.
Učinek množice
Škofjeloški pasijon nam omogoča predstavo, kakšen učinek je ta procesija imela nekoč. Dramski liki pogosto neposredno nagovarjajo gledalca, in to v strogem, gospodovalnem tonu; včasih kot »človek«, toda še bolj pogosto kot »grešnik«, »grešni človek« ali »grešna duša«. Na drugi strani lahko o učinku sklepamo že na podlagi dolžine procesije. V njej je vsakič sodelovalo od 300 do 600 ljudi – v 18. stoletju je to pomenilo med eno tretjino in polovico prebivalstva Škofje Loke – ki so najbrž delovali kot vplivna, tako rekoč brezprizivna množica.
In danes? Učinki, ki jih ima uprizarjanje Škofjeloškega pasijona na gledalce od njegove oživitve leta 1999, so seveda neprimerljivi s tistimi iz 18. stoletja. Koliko političnega naboja premore – če sploh – bi bilo treba šele raziskati. Nedavna Unescova zaščita procesij zagotavlja preživetje tradicije Škofjeloškega pasijona in še naprej dobro obiskanost; doslej si je štiri uprizoritve z več ponovitvami ogledalo več kot 100.000 ljudi. Naslednja uprizoritev se obeta leta 2021.
