V svojem odgovoru uvodoma navedena služba razloži – naj povzamem samo relevantno za prihodnjo obravnavo zadeve –, da je zavod pri terenskem pregledu pozneje ugotovil, da je bila spominska plošča, posvečena stavki tekstilnih delavcev leta 1936 v bombažni tkalnici, ob rušitvi proizvodne hale tekstilne tovarne v Vižmarjah odstranjena in tako zavod evidentirane in razglašene spominske plošče ni našel in je 19. 9. 2012 zato pripravil predlog za spremembo vpisa enote v registru, kjer je navedel, da nahajališče izginule plošče trenutno ni znano, da pa je plošča še vedno vpisana v register in je še vedno razglašena za kulturni spomenik.
V zvezi s slednjim imam kot državljanka nadaljnje vprašanje: ali je ministrstvo za kulturo oziroma njegova pristojna služba izginotje spominske plošče prijavila organom pregona in če ga je, kaj so organi storili na podlagi prijave?
Ker – domnevam – ne gre za edino izginotje naše kulturne dediščine, je moje vprašanje po mojem trdnem prepričanju zelo umestno. To navajam zato, ker obstaja velika možnost, da bi tovrstna dejanja lahko postala stalna praksa, ker temu ne posveča, očitno, nihče potrebne pozornosti, še zlasti ker gre za delavsko dediščino, ki ji v teh kapitalistično-neoliberalnih časih odrekajo pomembnost ali pa se minimalizira njeno kulturno vrednost.
Še podatek: s svojim vprašanjem sem seznanila tudi Dušana Semoliča, predsednika ZSSS, ki me je zaprosil za odgovor, zato prosim, da odgovorite tudi Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije.
Ida Čuden Rebula, Sežana
