Nas je zanimalo, kaj se zgodi, če ob bok postavimo dva avtomobila, enega, ki se je pred kratkim rodil, in drugega, ki je že na polovici svoje življenjske poti. Je mladost, ki v svetu avtomobilizma prevedeno pomeni sodobnost in nove tehnologije, boljša od starosti, ko so glavni atributi predvsem že uveljavljene in preizkušene dobrote? Na vprašanja smo skušali odgovoriti ob spoznavanju z novo opel astro (že pete generacije) in audijem A3 sportbackom, ki so ga letos po skorajda štirih letih malce pomladili in tehnično osvežili, da mu sapa, dokler na cesto ne zapelje nova generacija, ne bi preveč pojemala. Oba sta se ponašala s petimi vrati in 1-litrskim trivaljnim bencinskim motorjem.
Astra okoli vratu nosi lento slovenskega avta leta 2016, kar prevedeno pomeni, da zahteva spoštovanje. V nižjem srednjem razredu premore adute, ki so porok dobrih prodajnih številk – je privlačna že na prvi pogled, na voljo s kopico motorjev in tehničnih bombončkov, serijska oprema je bogata, cena pa denarnici povprečnega (slovenskega) kupca dokaj primerna. Čeprav se kakšnega popusta ne bi branili. Vse to je seveda dovolj, da se enakovredno kosa z vsemi tekmeci ljudskih znamk, toda z Audijem? Če bi šlo za spopad dveh znamk v kakšnem višjem velikostnem in cenovnem razredu, potem dileme o zmagovalcu ne bi bilo. Tako pa sta bila enakovreden boj vse do ciljne črte, ko je zmagovalca odločil fotofiniš.
Podobna sta si. Morebiti ne toliko po videzu kot po dolžinskih centimetrih (437:431 v korist astre) in prostorninskih litrih (380:370 v korist A3). Prostora za štiri potnike je tako dovolj, tudi na zadnjih sedežih, kjer so centimetri za kolena in glavo ustrezno odmerjeni. A se zna zatakniti, ko je v zadek treba zložiti prtljago za četverico. Tedaj pridejo do izraza iznajdljivost voznika in njegove čarovniške sposobnosti. Da pri primerjavi dveh nemcev ne bo šlo za tekmo, pri kateri bo le eden zabijal gole, nas je prepričal že prvi stik s potniško kabino. Pri obeh je namreč voznikovo delovno okolje naravnost navdušujoče. Osrednja konzola je moderna, uporabljeni materiali že na otip mehki in kakovostni, ergonomija vrhunska. Skratka, uporabnik ima občutek, da sedi za volanom štirikolesnika razreda višje. Tudi sedeži so udobni in zavoljo bočnega oprijema dovolj športni, da objamejo telo (seveda tistim z odvečno težo ne prizanašajo), predalov je dovolj pri roki, da odložimo predmete, ki jih moramo imeti blizu. Tudi prenosni telefon, ki ga med vožnjo še vedno prepogosto uporabljamo, pa ga ne bi smeli. Če ste pri audiju zaradi starosti ob vstopu pričakovali šok, ste se zmotili – šoka seveda ni bilo. Zgolj opažanje, kako zelo napredni so bili razvojniki iz Ingolstadta že pred leti.
Zgodba zase sta bila oba motorja. Prav nič nista skrivala in sta vse svoje karte in predvsem adute takoj položila na mizo. Glede na to, da sta imela vsega po liter prostornine, smo pričakovali, da jima bomo zaradi slabosti pridigali vsaj tako dolgo kot župnik ob nedeljah svojim ovčicam, a sta nam vrnila milo za drago. Izkazala sta se za dovolj zmogljiva, čeprav bi jima kakšen dodatni njutonmeter navora prišel še kako prav. Audijevih deset iskrivih konjičev več (115:105) se pozna, manj pri končni hitrosti (206:200 km/h) in precej bolj pri pospeševanju (9,9:12,7 s), je pa zanimivo, da sta nam v povprečju spila do decelitra enako goriva, in sicer 7,1 litra. Smo pa astri zamerili zgolj 5-stopenjski ročni menjalnik.
Najbolj se razlikujeta tam, kjer je večina Slovencev najbolj ranljiva – pri ceni. Pričakovano. Audi vendarle sodi med prestižnejše znamke, čeprav je res, da v trojki nekega posebnega prestiža nismo zaznali; osnovna oprema tako na primer ni premogla tempomata. Zato je na mestu vprašanje, ali je resnično boljši od astre za šest evrskih tisočakov (24.270:18.250). Več pa v sklepu.
