Priznam, da sem nekoč užival v hitrosti, sploh na motorju, danes pa malce hitreje vozim le občasno za volanom avtomobila. Zavedam pa se, da se policisti skrivajo za vsakim grmovjem in je že za majhno prekoračitev hitrosti treba globoko seči v žep.
Je bila prodaja ferrarijev zahteven posel?Nisem bil ob pravem času na pravem mestu. Bilo je prekmalu, da bi mi prodajanje uspelo, saj tedaj ni bilo pomoči financiranja, kot jo poznamo danes. Problem pri prodaji najbolj športnih vozil je, ker o njih sanjajo poznavalci in ljubitelji že od otroških let naprej, a kaj, ko večina njih zanje nima denarja. Tisti, ki denar imajo, pa si avto v veliki večini omislijo zato, da se z njim kažejo.
Na koncu ste verjetno v množici znali prepoznati potencialnega kupca, ki je dovolj premožen?Potencialnih kandidatov je v teoriji veliko, saj si ferrarija želijo resnično množice. Je pa res, da zgodba danes ni podobna tisti iz časov samostojnosti, ko bi lahko naredil seznam, kdo vse je prišel v trgovino z željo, da si ga bo kupil.
Je ta povezava na neki način kriva, da so vas povabili k projektu, da v Sloveniji v bližini Ljubljane dobimo dirkališče, ki bo licencirano tudi za formulo 1?Nikakor ne, gre za drugo zgodbo. Država se zaveda, da je treba zagotoviti varen prostor, na katerem se bodo lahko vozniki spoznavali s hitrostjo in opravili vaje v prid večji varnosti. Pri nas večina pravi, saj imam izpit, torej znam voziti. Toda promet je kompleksna zadeva in bi mu morali kot družba posvečati več pozornosti. Dejstvo je, da do nesreče pride, ker je nekdo naredil napako, bil nepozoren, vozil prehitro ali izsilil drugega. Država sama ne bo gradila dirkališča, želi pa poskrbeti, da investitor ne bo imel težav. Lokacija blizu Ljubljane je ključna. Le dva športna objekta sta lahko uporabna 24 ur na dan, ob bazenu je to dirkališče. Dejstvo je, da je vožnja po dirkališču nekaj posebnega, nikogar ni nasproti, ni policistov in ne radarja, zato ljudje, ki se po dirkanju vključijo v promet, nikoli ne vozijo prehitro.
Kakšni vozniki smo Slovenci? Ker če bi delali anketo, ima večina o svojih vozniških sposobnostih visoko mnenje.To je značilno, da se na tisto področje, o katerem ne veš veliko, najbolje spoznaš. Opažam, da novinci v prometu nimajo težav. Pozneje se težave pojavijo, ker se ljudje preveč zanašajo na avto in njegove varnostne sisteme. Ključno je znanje. Spraševal sem taksiste, kdaj so bili udeleženi v hujšo prometno nesrečo, pa se niso spomnili. Dejstvo je, da pri poklicnih voznikih velja ničelna toleranca do alkohola, kar bi moralo veljati tudi za vse druge. Vsak, ki sede za volanski obroč, bi si moral predstavljati, da je voznik taksija – da se ne bo pogovarjal, poslušal radia, telefonaril. Izklopite med vožnjo radio za pet minut in ugotovili boste, koliko več vidite in zaznate. Vemo, da nesreča družbo veliko stane, povzroči pa tudi ogromno družinskih tragedij, ko se ljudem življenje postavi na glavo.
Na koga je kot krivca treba pokazati s prstom, na avtošole?Nikakor ne. Avtošole so genialne, ker iz nekega analfabeta naredijo sposobnega voznika. Analize kažejo, da v prvem letu po opravljenem izpitu nesreč ni veliko, težave pa nastopijo pozneje. Največji problem je, kdo vse se usede v avto in kaj med vožnjo počne. Mladih, ki se med vožnja pogovarjajo ali pišejo sporočila, je veliko. To je nesprejemljivo. Največja težava nastopi, ko si voznik reče, zdaj pa vse že znam, nato pa vozi prehitro ali objestno.
Kaj bi dejansko morali narediti, da bi dobili voznika, ki bi vozil v skladu s pravili in bi znal v nepredvidljivih razmerah pravilno odreagirati?Zavedati se moramo, da je dejanski čas od trenutka, ko bi morali reagirati, do trenutka, ko odreagirajo možgani, velik in se pri visokih hitrostih zgodba s srečnim koncem ne izide. Me pa moti, da se lahko v slabem vremenu vozimo z enako hitrostjo kot v suhem. Peljati se hitro na primer v megli pa je tako in tako samomor. Bilo bi zanimivo vprašati ljudi, ki vozijo nesmotrno, kaj so počeli, o čem so razmišljali, mar se niso zavedali, kako nevarna je objestna vožnja.
Je tudi posledica našega vozniškega stanja morija na cestah? Število žrtev se povečuje in ne zmanjšuje. Naključje?Ne, število mrtvih je razlog za skrb in zgolj posledica vozniškega neznanja, o čemer pa se nihče ne pogovarja, saj tako in tako vsi vse znamo. Nihče po nesreči ne prizna, da ga je nekaj presenetilo ali da je naredil napako.
V letošnjem letu so se kot nevarne izkazale celo pregovorno varne avtoceste. Je končno napočil čas za avtocestno policijo, ki bo delala red?Seveda je, a kaj, ko policistov ni dovolj. Poglejte samo Italijo, koliko različnih vrst policije premorejo. Ko sem se na primer pogovarjal s policistom ljubljanske regije, sem izvedel, da ta nadzoruje še Grosuplje, Trojane, Postojno in Gorenjsko. Na cesti jih ni videti, saj jih je premalo in preveč stvari morajo hkrati početi. Z avtocestno policijo bi se stanje izboljšalo. Ni dovolj samo sistem provida, ki lovi nekoga, ki vozi prehitro. Zanimiva je odvisnost med hitrostjo, časom in potjo. Če se bomo vozili s 60 kilometri na uro, bomo razmišljali o vsemogočem, ker nam bo dolgčas, prevozili pa bomo 60 kilometrov v eni uri. Se pravi, če želimo prihraniti polovico tega časa, moramo voziti enkrat hitreje, kar je sprejemljivo. Zato so hitrosti med 100 in 150 kilometri na uro na avtocesti prave. Problem pa nastane, če želimo pridobiti še polovico časa, kar bi pomenilo vožnjo z 240 km/h, kar pa je težko in v normalnem prometu samomor. Žal ne moremo uvesti dveh vrst vozniških dovoljenj, eno za tiste, ki vožnjo obvladajo, in drugo za tiste, ki je ne. Slednji pa bi morali imeti priložnost, da na poligonih nadgradijo svoje znanje.
Zgodba zase so vozniki tovornjakov, ki tako radi prehitevajo drug drugega. V nekaterih državah je to ostro kaznovano, pri nas ne. Zakaj?Če bi imeli avtocestno policijo in bi se udeleženci v prometu zavedali njene prisotnosti, potem težav ne bi bilo. Kot jih ni na primer v Avstriji, kjer vemo, da bomo za neustrezno vožnjo kaznovani. Realnost je takšna, da tovornjak, ki prehiti drugi tovornjak, ni pridobil čisto nič časa. Bi pa morali vsi vozniki upoštevati cestno pravilo, da je treba voziti po desni. Nespoštovanje povzroča nervozo in agresivnost, možnost napake se poveča.
Kako odgovorne se za stanje v prometu počutite pri agenciji?Zelo odgovorne. Toda v Sloveniji bi morali na vseh področjih ločiti stroko in politiko, če si želimo rezultatov. Če bi enostavno prekopirali vse, kar imajo Avstrijci, od označb cest, ukrepanja policije in kaznovanja, bi bilo marsikaj drugače. Prav tako pa se zavzemam, da bi bila vožnja pod vplivom alkohola strogo kaznovana, tudi z zaporom.
Poznate recept za večjo varnost, a naredi se nič.Očitno vsi tisti, ki imajo možnost, da speljejo spremembe, tega ne naredijo. Zakaj smo morali izvedeti, da se dotični gospod Maček prevaža pijan šele takrat, ko je povzročil tragično nesrečo. Če bi bila zagrožena kazen, da ko te dobijo pijanega, si z imenom in priimkom zapisan na sramotilni steber in bi te vsi klicali, ker bi vedeli, kaj počneš, bi se morda kaj spremenilo. Ko smo imeli novoletno zabavo, se je kolega usedel na motor tako pijan, da še zase ni vedel. Prosili smo ga, naj se ne odpelje, pa je odprl pokrov posode za gorivo, vzel vžigalnik in nam dejal, kdo smo mi, da mu prepovedujemo vožnjo. Na srečo se je pripeljal na drugo stran Ljubljane, a mu naslednji dan ni bilo čisto nič jasno. Zakonodajo, ki pravi, da v krvi ne sme biti niti kančka alkohola, bi enostavno morali sprejeti.
Kako kronične pijance, ki izgubijo izpit, pa ga nato znova naredijo, odstraniti s cest?Kazen bi morala biti takšna, da bi dotičnega človeka začela obsojati vsa družba. Ne pa da se tak pijani voznik požvižga na vsa pravila, si kupi avto za 200 evrov in počne neumnosti. Na koncu pa mu nihče nič ne more. Reagirati mora družba, vzrok tretjine nesreč je namreč alkohol.
Zakaj potem družba ne sprejme te ničelne tolerance?Ko človek doživi srečanje z osebo, ki je nekoga izgubila zaradi vožnje pod vplivom alkohola, se mu življenje spremeni. Smo ovce, razmišljamo v smeri, saj meni se ne bo nič zgodilo, problem pijančevanja pa je osebni problem človeka. To ni res. Na Norveškem sem doživel alkotest. Zagrožena kazen je bila 21 dni zapora in odvzem avtomobila, kot sem pozneje izvedel. Verjetno z razlogom, čeprav se verjetno nam zdijo neumni. Vprašajte nekoga, ki je povzročil nesrečo, kaj vse bi dal, da bi čas zavrtel nazaj in ne bi trpel.
Vemo, kaj počno v prometno najbolj varnih državah. Zakaj njihovega dojemanja prometne varnosti enostavno ne prekopiramo?To bi morali vprašati poslance in vlado. Saj je enostavno: prekopiraj tisto, kjer nekje deluje najbolje. Pa saj to počnemo tudi drugje v življenju, pri hrani na primer. Mogoče pa so te stvari preveč enostavne…
Vsaka smrt v prometu je nepotrebna, toda vizija nič ni ravno realna. Kakšna pa je slovenska realnost, je mogoče postati država, ki bo nekoč za zgled drugim?Meni se vizija nič zdi realna. Midva imava še ničlo, zakaj je ne bi imeli tudi drugi Slovenci? Na mestu je vprašanje, kaj mi počnemo drugače od tistih, ki povzročijo hudo nesrečo. Zdi se mi, da je ključen odnos do prometa. Prepričan sem, da bi število žrtev lahko v kratkem času zmanjšali za polovico, potrebni so samo ustrezni ukrepi. Je pa res, da se število prevoženih kilometrov povečuje in je statistično možnost nesreče višja, kot je bila nekoč.
A kdaj se bo to zgodilo? Bova midva to še doživela?Bova, če bo kakšen politik dovolj pogumen, da bo rekel, da ima morije na slovenskih cestah dovolj, in bodo spisali nova pravila. Konkretna.
