Z zanimanjem spremljam dr. Andraža Terška in njegove empatične poglede na sedanjost naše družbe. Revščina je po njegovem mnenju protiustavna kategorija, s čimer se globoko strinjam. Njegova razmišljanja odpirajo tudi zanimiva pravna vprašanja. »Če bi bila revščina formalnopravno opredeljena kot ustavno nedopusten življenjski položaj posameznika, bi bila odprta pravna pot za sodno zaščito slehernega državljana, državljanke pred življenjem v revščini,« pravi Teršek. V primežu političnih, gospodarskih in družbenih sprememb se naša država odmika od 2. člena ustave, ki govori o tem, da je Slovenija pravna in socialna država. Ustava določa obveznosti države in pravice državljanov. Dolžnostim države morajo slediti aktivni ukrepi, zakonodaja, programi, ki bi zagotavljali socialno državo. Enako bi moralo veljati tudi za prej omenjeni 54. člen, ki otrokom zagotavlja posebno varstvo in skrb.
Da področje življenja otrok kliče po aktivnem pristopu, dokazujejo nedavni podatki Evropskega statističnega urada Eurostat. V EU se delež otrok, ki jim grozi revščina oziroma socialna izključenost, znižuje. V Sloveniji se je v petih letih povečal za skoraj odstotek in pol. Po Eurostatu je bilo v Sloveniji leta 2011 otrok, ki jim grozi revščina, 56.000, v letu 2015 že 63.000. Po podatkih Statističnega urada RS 54.000 otrok živi pod pragom revščine. In borba za to, da bi bili ti otroci deležni brezplačnega kosila v šoli, še vedno poteka. Medtem so na primer finski otroci deležni brezplačnega šolanja. Zastonj so vse šolske potrebščine, vsa hrana – malice in kosila, menda tudi vsi izleti in skoraj vse zunajšolske dejavnosti.
Ob zdravniški stavki se mi zastavlja vprašanje, kdaj bo zdravstveni sistem končno poskrbel za povečanje števila pediatrov. Po lanskih podatkih v Sloveniji primanjkuje okoli 130 pediatrov. Ni povsod enako. V izpostavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) Šmarje pri Jelšah jih je trikrat premalo. V Lenartu, v Novi Gorici, v Tržiču, na Vrhniki, v Postojni in v Krškem dvakrat premalo. O pomanjkanju pedopsihiatrov in nekaterih drugih profilov, ki otrokom nudijo psihološko pomoč in obravnavo, so mediji že večkrat pisali. Celotne regije so nepokrite. Na Koroškem in v Prekmurju pedopsihiatrične pomoči skoraj ne nudijo. Vse več zdravil za otroke je plačljivih, prav tako vse več terapij za invalidne otroke. Zavarovalnica krije število terapij, ki po zdravniških ocenah ne zadoščajo. Starši se zato obračajo na nas, humanitarne organizacije, tudi na Zvezo prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Za zdravstveno letovanje je vse manj sredstev.
Pri ZPMS že leta opozarjamo na omejitve, ki jih za pridobitev potrebnih dokazil postavljajo pediatri. Dodeljena sredstva se zato pogosto ne izkoristijo. Hkrati Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) temu namenja vse manj denarja. V letu 2012 sta bila za letovanje namenjena 2 milijona evrov, v letu 2016 le še 1,67 milijona evrov. To pomeni, da je samo prek ZPMS v okviru tako imenovanega zdravstvenega denarja letovalo 1100 otrok manj kot leta 2012. ZZZS naj bi sredstva, ki zaradi zagat pri pridobivanju dokazil niso izkoriščena, namenil zaposlitvam nevrofizioterapevtov. Od predvidenih 21 so jih zaposliti le 4. Ob tem pa neprestano poslušamo, da so zdravstvena letovanja namenjena kurativi, in ne preventivi. Pri ZPMS smo prepričani, da bi moral prav vsak otrok kak teden med počitnicami preživeti na morju, pa četudi zaradi preventive. Le kaj je s tem narobe?
Poleg sociale in zdravstva je zelo pereče tudi področje izobraževanja. Vse več je razslojevanja in izgubljenih potencialov. Če direktor Državnega izpitnega centra dr. Darko Zupanc opozarja, da osnovna šola ohranja in še poglablja družbeno neenakost, namesto da bi jo odpravljala, je to znak za alarm. PISA, mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti, ki se izvaja pod okriljem OECD, kaže, da učitelji učencem iz boljšega socialnega in ekonomskega okolja dajejo boljše ocene, čeprav na zunanjih preverjanjih znanja nimajo boljših rezultatov kot tisti iz slabšega socialnega in ekonomskega okolja. V družinah iz socialno močnejšega okolja so pričakovanja, da bodo otroci šolanje zaključili že po srednji šoli, štirikrat manjša kot v družinah iz socialno šibkejšega okolja, čeprav učenci izkazujejo enako raven doseženega znanja. Ocene, ki jih dobivajo učenci, so velikokrat nepravične do mladih iz socialno in kulturno prikrajšanih okolij. Kje je obtičal pravičen šolski sistem, v katerem rezultati izobraževanja ne bodo odvisni od socialno-ekonomskega položaja otrok in staršev?
Na zunajšolskem področju ni nič boljše, ampak še slabše. Denar je tu vladar. V odličnem članku kolegice Tatjane Pihlar v eni prejšnjih številk Objektiva z naslovom Prodajajo prepotena oblačila, da lahko tekmujejo, se zrcali blišč in beda otrok in športa. To, da se otroci ukvarjajo s športom, pomeni za starše finančni zalogaj. Mnogi starši ga enostavno ne zmorejo. Tomo Levovnik, dober poznavalec športa, v članku pove: selekcija v športu bi morala potekati po načelu »kdor hoče in zmore«, ne pa po načelu »kdor lahko plača«.
V kakšnem svetu živijo otroci, kažejo tudi podatki TOM-a, edinega telefona za otroke in mladostnike v Sloveniji. Delovanje na srečo finančno podpira ministrstvo za delo. Telefon ni le krizni, ampak tudi splošni, pri njem delujejo izurjeni svetovalci ZPMS, dopušča pa anonimnost otrok. Statistični podatki kažejo, da so svetovalci na TOM-u leta 2016 prejeli kar 10.000 klicev več kot preteklo leto. Res je, da smo vrste svetovalcev okrepili, a številke kažejo, da je telefon še kako potreben. V primerjavi z lanskim letom so na TOM-u letos zabeležili več klicev zaradi nasilja v družini (porast z 1,58 odstotka v 2015 na 2,44 odstotka v 2016), bullyinga (z 2,45 odstotka v 2015 na 3,43 odstotka v 2016) in nasilja prek interneta (z 1,45 odstotka v 2015 na 2,19 odstotka v 2016).
Osebno me poleg zavedanja, kakšno je življenje otrok v naši družbi, najbolj prizadene dejstvo, da so plače mnogih tako nizke, da potrebujejo dodatek države, da te plače postanejo minimalne. Enostavno ne razumem sistema, ki ne zagotavlja dostojnega plačila za delo. Mamica dveh majhnih otrok, ki jo poznam, je snažilka, dela v treh izmenah in marsikateri vikend. Njena plača je pod minimalno, zato ji dodatek, 20 evrov, vsak mesec doda država. Ni tudi prav, da pokojnine ne omogočijo dostojnega življenja. Da marsikateri upokojenec, ki je svojo polno delovno dobo preživel za tekočim trakom v tovarni, po hrano hodi na Rdeči križ, ni pravično.
Sociologi in tudi ekonomisti napovedujejo, da bo tudi pri nas, ne le v ZDA, srednji sloj izginil. Ostalo bo nekaj odstotkov premožnih in velika večina na robu ali pa že v revščini.
Se spomnite pesmi Lepo je v naši domovini biti mlad? Vsi smo bili otroci. Imeli smo svoje sanje, načrte, talente, interese in idole. Imeli smo priložnosti in možnosti. Današnji otroci niso nič drugačni. Tudi oni imajo svoje sanje in talente. In imajo nekaj priložnosti in možnosti. A žal so te čedalje bolj okleščene.
DARJA GROZNIK, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije
