V mojih mislih je najin pogovor potekal domala enako kot v studiu Al Jazeere in tudi sam sem Slavoja napadel z očitkom, da iz svetovno priznanega akademika govori nepoboljšljiv revolucionar, ki si na stara leta želi le še enega konca sveta, ki ga bo opazoval in analiziral iz oddaljene južnokorejske predavalnice. Oziroma, kot bi to z mojimi besedami rekel Mehdi, bi Donalda Trumpa volila Žižkova (bela) privilegiranost.
Tudi meni se je namreč, enako kot Mehdiju, zdelo skrajno cinično, da je nekdo pripravljen v imenu svetega boja proti neoliberalizmu podpreti populista, ki je odkrito šovinističen in rasističen. Da od tod prideš do nemških liberalcev, ki so bili v tridesetih letih prejšnjega stoletja pripravljeni podpreti Hitlerja (Hitlerja, ki še ni izvedel holokavsta, seveda), ker je ta zanje pomenil manjšo nevarnost od komunizma, je potrebna le še majhna korektura napisanega. Krik »Bolje Hitler kot komunizem!« namreč zveni srhljivo podobno kriku »Bolje Trump kot Wall Street!«, a se zdi, da so levičarji s kričanjem preglasili tudi lasten zgodovinski spomin in se niso zavedali paradoksa, v katerem so se znašli s podporo Trumpu.
V zameno za njihov težko želeni pretres političnega sistema bodo pač milijoni ameriških črncev, latinosov, muslimanov in drugih nebelih Američanov v prihodnjih letih trpeli posledice politično legitimiranega belega rasizma. Ali z drugimi besedami, tako kot sem si jih jaz zamislil in jih je izrekel Mehdi Hasan: slovenski filozof Slavoj Žižek si Trumpovo vladavino seveda lahko privošči, vprašanje zanj in za vse njemu podobne mislece pa je, ali si jo lahko privoščijo tudi revni Mehičani v Kaliforniji in temnopolti prebivalci Teksasa.
Nekaj časa sem tako užival v Mehdijevem pogovoru s Slavojem in zdelo se mi je, da je malenkost mučno verbalno klofutanje največjega sodobnega intelektualnega provokatorja več kot zaslužena kazen za njegovo revolucionarno izprijenost. Poleg tega pa me je neizmerno zabavalo, da so naši izpričano islamofobni domoljubi v dvoboju muslimana in Slovenca navdušeno ploskali muslimanu.
A potem se je v meni, medtem ko se Slavoj ni in ni mogel izviti iz čvrstega zasliševalskega prijema svojega nasprotnika v Al Jazeerinem ringu in razviti svojo značilno neulovljivo misel, s katero zna svoja navidezno najbolj problematična stališča spreminjati v edina logična, prebudil neobjektivni domoljubni navijač. V Slavoju sem tako nepričakovano zagledal svojega človeka, soseda, ki od časa do časa v meni ljubi kavarni mizo ali dve stran od mene srka jagodni frapuccino. In ko je na tretjič ali četrtič ponovljeno voditeljevo vprašanje, ali morajo res milijoni trpeti, da bi on dobil svoj pretres sistema, Slavoj odgovoril, da milijoni že zdaj trpijo, se mi je nenadoma skrajno ciničen zazdel tudi Mehdi Hasan. Da, točno tisti Mehdi Hasan, ki je vse do tedaj govoril in spraševal z mojimi besedami in ki je mislil moje misli.
Nenadoma me je namreč prešinilo, da si Mehdi in jaz le zaradi naklonjenih nama življenjskih okoliščin lahko privoščiva strah pred Donaldom Trumpom in spremembami, ki z njim prihajajo. Oziroma bi si lahko privoščila, da bi svet s Hillary Clinton kot predsednico ZDA ostal nespremenjen. Tako meni kot Mehdiju ne bi bilo prav nič hudega, če ameriški politični sistem ne bi doživel prav nobenega pretresa, Žižkova poanta, vsaj zdi se mi, pa je ravno v tem, da si milijoni, stotine milijonov ljudi po vsem svetu tega preprosto ne more privoščiti. Njihovo edino upanje je kakršnakoli sprememba, četudi v podobi populističnega milijarderja z oranžnimi lasmi.
Če bi se torej Slavoj Žižek in Mehdi Hasan v studiu Al Jazeere presedla in zamenjala svoji vlogi, bi vprašanja ostala skoraj enaka. Ali ne govori iz vas, ki podpirate Hillary Clinton, vaša ameriška (visokosrednjeslojna) privilegiranost, bi lahko Mehdija vprašal Slavoj. Vi ne živite v Siriji, vi niste suženjski delavec v bangladeški tovarni, brezupni afriški begunec na pogubni poti v Evropo, vam ne bo hudega, če stvari ostanejo nespremenjene, bi mu lahko očital. Za konec pa bi ga nokavtiral z vprašanjem: ali morajo milijoni res še naprej trpeti, da bi vaš udobni svet, v katerem ste si izborili udobno vlogo televizijskega voditelja z visokimi dohodki in ste varni pred podivjanimi množicami revežev, ostal nespremenjen?
Ni torej Slavoj Žižek edini, ki je bil ciničen in iz katerega je morda govorila njegova privilegiranost, ampak smo bili cinični vsi mi, ki smo v preteklih mesecih in tednih na našem koncu sveta navijali za Hillary ali Donalda. Ker je za naš, slovenski vsakdan v bistvu vseeno, kdo zmaga na ameriških predsedniških volitvah, in nam je šlo le za to, kaj bomo v prihodnjih letih gledali na televiziji. Slavoj je ljubitelj krvavih grozljivk in si je izbral Donalda Trumpa. Drugi pa bi raje še naprej gledali mučne komorne drame, kjer se mrtve in njihovo kri le sem ter tja omeni z besedo ali dvema.
