Sodišče je svojo prvo odločitev o priporu, kot tudi kasnejšo odločitev o podaljšanju le-tega, oprlo na izjave prič, čeprav je na ponovitveno nevarnost posredno namigovala le ena priča, in na izvedensko mnenje slovenskega izvedenca Franca Sabliča. Ustavno sodišče je julija podvomilo o utemeljenosti odločitve tako okrožnega kot višjega sodišča. »Sodišča obstoj nevarnosti, na katero sklepajo iz obstoja subjektivne okoliščine, zaradi katere menijo, da je podan razlog ponovitvene nevarnosti, utemeljujejo tudi z oceno izpovedb prič. Sodišča presoje tudi v tem delu ne konkretizirajo,« je bilo mnenje ustavnega sodišča. »Taka navidezna presoja zato ne omogoča ocene, ali so razlogi sodišč, s katerimi utemeljujejo dopustnost posega v osebno svobodo na tej podlagi, razumni,« so še dodali ustavni sodniki.
Okrajno sodišče je dan kasneje ponovno izdalo odločbo o podaljšanju pripora. Ponovno utemeljeno na pričevanju izvedenca. Ni povsem jasno, kaj so bile konkretne okoliščine, iz katerih je sodišče »napravilo na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje«, kot tudi ne, kako je sodnica takrat ob uporabi načela sorazmernosti pretehtala, »ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode«.
Delo sodnika je nedvomno težko in odgovorno, še posebej ko omejuje svobodo (pravno) nedolžnemu človeku. V začetku leta je nekdanji tožilec in sodnik Andrej Baraga za Dnevnik povedal, da je sodnik ob odločanju o priporu velikokrat v dilemi. »Včasih se zgodi, da je nekdo specialni povratnik, vendar v aktualni zadevi dokazi niso dovolj trdni za začetek preiskave. Takrat se javnost čudi, zakaj ga je sodnik izpustil na prostost, toda če sum v konkretni zadevi ni dovolj utemeljen, ni pomembno, ali je bil prej stokrat obsojen. Moraš ga izpustiti. Težki primeri so družinsko nasilje, predvsem v obliki groženj in psihičnega nasilja. Velikokrat sem bil v dilemi, ali človeka poslati v pripor ali pa bo zalegla že prepoved približevanja žrtvi. Če ga pošlješ v pripor, ti ne more nihče ničesar očitati, človek pa bo takoj izgubil službo in si mu uničil življenje. Če odrediš le prepoved približevanja, pa se sprašuješ, ali bo osumljeni svoje nasilje nadaljeval, še stopnjeval ali celo ubil žrtev? Kdo bo takrat kriv? Sodnik.«
Seveda je najlažje osumljence in obtožence pošiljati v pripor. Tveganje za javni srd je tako precej manjše. A stopnja represije, ki jo država uporablja zoper storilce kaznivih dejanj, deloma odraža tudi stopnjo agresivnosti celotne družbe. Enkrat osumljenci, drugič begunci, tretjič tujci… Strah je treba hraniti.
Človekove pravice, ki imajo prav danes »svoj praznik«, so vedno znova na minskem polju in umirajo počasi, ko naletijo na boj proti terorizmu, na neoliberalizem, na strah pred tujci… Ker so univerzalne in kot takšne v napoto. Ne pozabimo, da se je eden najvidnejših nemških politikov Wolfgang Schäuble pred leti zavzemal za ukinitev načela nedolžnosti (da je vsak nedolžen, dokler se mu ne dokaže drugače, in da nedolžnosti ni treba dokazovati obtoženemu, pač pa mora krivdo dokazati država), ko gre za boj proti terorizmu. Preventivni uboji bi bili nekaj, kar je v skladu z evropsko tradicijo varovanja človekovih pravic… Poskus spremembe zakona o tujcih, s katero bi v Sloveniji omejili dostop do mednarodne zaščite, je bil prav tako mina za človekove pravice. V času strahu, v času, ko biblijska maščevalnost postaja nova realnost, je treba vsak droben prispevek k osnovnemu razumevanju človekove pravice – naj bo to osebna svoboda ali domneva nedolžnosti – razumeti kot zmago v boju proti temu istemu strahu. Odločitev sodnice Špele Koleta, da se Novič odslej brani s prostosti, je zato – naj se sliši še tako pretirano in napihnjeno – majhna, a pomembna zmaga za človekove pravice.
Hvala bogu je področje človekovih pravic tudi področje nenehnih izboljšav. Do leta 1996 so obsojenci na pravnomočnost sodbe po pravilu čakali v priporu, nato pa je ustavno sodišče odločilo, da je domnevo nedolžnosti treba strogo upoštevati do pravnomočnosti sodbe, kar pomeni, da morajo za pripor po obsodbi obstajati enako trdni razlogi kot v drugih primerih, ko se odloča o priporu. Od leta 2010 pa mora pripor obvezno najprej predlagati in utemeljiti tožilstvo. Vsekakor korak k varovanju pravic obtoženih.
Milko Novič je morda kriv umora direktorja Kemijskega inštituta. Tako trdi tožilstvo. Tako misli del javnosti. Morda tudi ni kriv. Tako trdi obramba in del javnosti. Vsekakor pa je nedolžen. Vsaj dokler mu sodišče ne izreče sodbe. Nedolžen človek pa ne spada za rešetke.
