Fantovsko klanje na Prebačevem
Kranj, 6. decembra. Na Prebačevem pri Mežnarjevih so snoči imeli mrliča. Kakor je na deželi že stara ukoreninjena navada, krope mrliča vso noč, prihajajo pa na kropljenje v prvi vrsti vaščani iz domače vasi, zlasti fantje in dekleta, iz tujih vasi pa največ fantje. Pri mrliču molijo, pojejo, pa tudi pijejo, v kolikor fantje že niso od prej pijani. Kakor ta ljudska navada, da se z molitvijo prečuje navadno po dve noči pri mrliču, ko leži na mrtvaškem odru, izraža globoko pijeteto do pokojnikov, je pa po drugi strani zopet običajno dana prilika za razne nočne izgrede, pretepe med fanti sosednih vasi. Pa tudi kaka nemoralna zgodbica se včasih pripeti. Ravno na Prebačevem se je pred leti pripetil tak slučaj, ko je bilo šest fantov in mož osumljenih posilstva neke služkinje. (…)
Tako so trčili na Prebačevem skupaj fantje iz Nakla in Šenčurja. Ko je prišel Pravhar Janez p. d. Kozlov iz hiše, kjer je ležal mrlič, ga je zunaj čakala družba šenčurskih fantov pet ali šest po številu, vsi oboroženi s krušnimi noži ter gorjačami. Eden izmed njih je Pravharja z vso močjo sunil z nožem ravno v srce. Pravhar se je s poslednjimi močmi zavlekel v vežo, omahnil na tla ter zaklical svojemu tovarišu Francu Vehovcu: »Francl, jaz imam že zadosti.« Takoj nato je izdihnil. Že mrtvega pa ga je eden šenčurskih divjakov še dvakrat udaril po glavi. Tako krvoločni in bestijalni so bili napadalci. (…)
Slovenski narod, 9. decembra 1935
Slepa maščevalnost zakrivila poboj
Kranj, 9. decembra. Včerajšnje poročilo o krvavem poboju na Prebačevem izpopolnjujemo z nekaterimi podrobnostmi, da dobi javnost pravo sliko o tem težkem zločincu, ki je po pravici razburil prebivalce okoliških vasi. Gre za staro obračunavanje med fanti iz sosednih vasi. Šest fantov, in sicer 20 letni Jože Vodopivec, pekovski pomočnik pri peku Gantarju v Šenčurju, doma iz Vidma pri Krškem, Matevž Krč iz Predoselj, raznašalec kruha pri Gantarju, Ludvik Pintar, Matevž Perdan, Franc Kristanc in Peter Kropar, se je dogovorilo, da pojdejo na Prebačevo kropit. Kot šenčurskim fantom jim ni šlo v glavo, da so voklanski fantje nedavno v gostilni na Jami pretepli Šenčurjane. Zato so sklenili osvetiti se jim. Za korajžo so popili v Šenčurju tri štefane vina, na Mlaki in v Voklem pa še po en liter. Vso pot skozi vas so izzivali, posebno je razgrajal Pintar, ki je po poboju pobegnil in se skril. (…)
Vodopivec je stal pod mrtvaškim odrom, držeč v vsaki roki nož, in grozil, da bo vse poklal. Med ljudmi, ki so prišli kropit mrliča, je nastala silna panika. Malo je manjkalo, da razkačeni fantje niso prevrnili mrtvaškega odra, ko so iskali Rupnika. Končno so ženske preprosile Vodopivca, da je odnehal. Tri četrt ure se ni nihče upal iz hiše. Nekaj žensk se je splazilo pri zadnjih vratih ven, da so šle klicat duhovnika, ker so mislile, da bo tudi Rupnik umrl. Zanimivo, da Pravhar Vodopivcu nikdar ni storil nič žalega in da ga Vodopivec sploh ni poznal. Šlo mu je toliko za čast šenčurskih fantov, da je iz solidarnosti pobijal svoje nasprotnike. (…)
Slovenski narod, 10. decembra 1935
Brat je razklal bratu glavo.
Vasica Bregansko selo, ki stoji ob meji med dravsko in savsko banovino na robu Gorjancev, je doživela razburljiv dogodek. Sprla sta se brata Tone in Andrej Godec in je Tone postal žrtev pretepa. Prepeljali so ga v brežiško bolnišnico, kjer je umrl. Rana na glavi mu je bila smrtna. Trije bratje so živeli na domačiji. Starši so jim pomrli. Kakor pripovedujejo vaščani, so vsi trije bratje tudi sicer radi iskali prepira in grozili mirnim vaščanom.
Domovina, 10. decembra 1936
Pokolji – slovenska tradicija
Ljubljana, 11. decembra. Naši listi imajo stalne rubrike o pokoIjih na deželi. Zadnja leta so se tem, že pri nas tradicijonalnim zločinom pridružili še roparski in drugi umori. Poboji niso več niti senzacija, ki bi o njih pisali, kakor smo prejšnje čase, ko je vsak večji zločin razgibal vso javnost ter vzbudil največje ogorčenje. Zločini so postali vsakdanji. Ljudje čitajo poročila o njih kakor druge navadne, manj zanimive vesti. (…)
Povedati moramo, da nam niso v čast mnogi običaji, čeprav smo jih krstili za narodne. Tako tudi ne moremo zagovarjati običaja bedenja pri mrliču, zlasti takšnega, kakršen je na Gorenjskem. Ali lahko štejemo za pieteto vaško veselico pri mrliču? Na Gorenjskem si krajšajo čas pri mrliču s tem, da »bijejo rihtarja« s petjem pa tudi s plesom! To je menda ostanek iz dobe divjaštva, ko so divjaki prirejali orgije ob mrtvem sovražniku… No, to je pri nas narodni običaj. Kakšna gniloba se skriva za takšnimi običaji, smo lahko sprevideli iz včerajšnjega poročila o pokolju v Prebačevem. (…)
Naj končno spregovore tudi juristi, naj zastavi svojo avtoriteto cerkev, naj se zgane naša zaspana inteligenca! Torej: ali naj imata pri nas besedo le nož in kol?
Slovenski narod, 11. decembra 1935
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
