Dijakinja tretjega letnika ene od srednjih šol se nedavno ni odpravila na 4-tedensko praktično usposabljanje z delom v dogovorjeno podjetje. Ko so v podjetju s šole dobili v podpis pogodbo, so ugotovili, da tolikšnega finančnega in organizacijskega bremena ne morejo prevzeti. Dijakinji bi morali zagotoviti denarno nagrado, plačilo prevoza do usposabljanja in malico, morali bi jo zdravstveno zavarovati in jo izobraziti o varnosti in zdravju pri delu… Med 29 dijaki te šole so brez prakse ostali trije; težavo jim je pomagala rešiti šola v lokalnem okolju.
Zaplete se pri izplačilih
Dodatni trije dijaki pa so se, da bodo to obveznost opravili in bodo lahko napredovali v višji letnik, odpovedali nagradam. »Delodajalci zahtevajo, da iz pogodbe izpustimo določila o nagradi, plačilu prehrane in zavarovanju dijaka, čeprav smo jim jasno razložili, da je to njihova zakonska obveznost,« je povedala šolska koordinatorica. Medtem ko se o zavarovanju v šoli ne pogajajo, jih dijaki včasih rotijo, naj šola pri nagradah popusti in naj pogodbo spremeni. »Mnoga podjetja najraje ne bi prispevala nič, imela pa bi brezplačno delovno silo,« je ogorčena koordinatorica, ki si na svojem seznamu takšna podjetja posebej označi.
Ogorčeni pa so tudi delodajalci, ki poudarjajo, da je že samo mentorstvo velik strošek znanje. Za marsikatero delo lahko v enem mesecu dijaka zgolj učijo, medtem ko od njega v tem času še ne morejo pričakovati uporabnih izdelkov ali storitev. Obenem se morajo spopadati tudi z manjšim delovnim prispevkom svojega zaposlenega, dijakovega mentorja, ki se mora namesto svojemu delu v času prakse posvečati predvsem dijaku. Država bi morala torej po njihovem mnenju delodajalce, ki sprejmejo dijake na praktično usposabljanje, nagraditi, ne pa od njih zgolj zahtevati plačila nagrade dijakom.
Kljub vsemu je nagrada za prakso obvezna sestavina učne pogodbe in je obvezna po zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju, pojasnjujejo na direktoratu za srednje šole na ministrstvu za izobraževanje.
»Višine nagrad določajo posamezne panožne kolektivne pogodbe,« dodajajo. Zneski za nižje letnike se običajno gibljejo pod 100 evrov mesečno, za 3. letnik pa običajno ne presežejo 150 evrov. To je po njihovem povsem skladno s koristjo, ki jo imajo delodajalci z dijakom. V nekaterih podjetjih jasno povedo, da si tolikšnega finančnega razkošja za dijaka ne morejo privoščiti. Dijaki pa v šolo prinesejo tudi drugačne izkušnje – nekateri za štiri tedne praktičnega usposabljanja dobijo tudi več kot 200 evrov nagrade in možnost počitniškega dela.
»Nagrade za opravljeno delo so velik kamen spotike tudi pri predlogu zakona o vajeništvu,« opozarja direktor Centra RS za poklicno izobraževanje Elido Bandelj. Vendar dodaja, da naj bi praksa za dijaka vendarle pomenila pomemben del socializacije, k njej sodi tudi nagrada, v delovnem okolju.
Kaj mora biti v pogodbi?
Vsebino učne pogodbe določa zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, pojasnjujejo na ministrstvu, pogodba pa se lahko spreminja le znotraj vsebinskega okvira obveznih zakonsko določenih sestavin. Denimo določila o obveznem usposabljanju o varnosti in zdravju pri delu pri delodajalcu lahko šole, ki so dolžne zagotoviti bodisi kolektivno bodisi individualno pogodbo, prilagodijo, če so ta tečaj dijaki opravili že v šoli. A sogovorniki opozarjajo, da se svoje aktivne vloge v tem procesu v marsikateri šoli ne zavedajo. Opozarjajo, da so za koordinacijo praktičnega usposabljanja marsikje zadolženi zaposleni s premalo drugimi obveznostmi, ne pa tisti z ustreznim delovnopravnim znanjem.
Včasih pa je vprašljiva tudi vsebina praktičnega usposabljanja dijakov. Medtem ko v večini podjetij po izkušnjah šol za dijake dobro poskrbijo, jih ponekod uporabijo za pospravljanje prostorov ali zaprašenega kletnega arhiva, od koder ne prinesejo predvidenih novih znanj, zapisanih v načrtu. Nekatera podjetja pa so pripravljena »papirje o praksi zgolj žigosati«, z dijakom pa se ne želijo ukvarjati. Takšne zgodbe pridejo tudi do Gospodarske zbornice Slovenije, pravi Barbara Krajnc. »Vendar žal ne dobimo dovolj konkretnih pritožb, da bi lahko ukrepali.« Težave skušajo odpraviti s sodelovanjem s podjetji pri iskanju ustreznih rešitev in izmenjavi dobrih praks ter s partnerskim dialogom s pristojnim ministrstvom. V Dijaški organizaciji Slovenije (DOS) pa so medtem prepričani, da se šolam nalaga prevelika odgovornost in da je sistem poklicnega srednješolskega izobraževanja treba celostno spremeniti.
Petra Mlakar
