To tudi spreminja ustaljeni vzorec reševanja ekonomskih problemov zaradi velike ekonomske krize iz leta 2008. Nima več prednost uravnoteženje javnih financ na škodo zaposlenosti in rasti, ampak je pomembno spodbuditi investicije, zaščititi delovna mesta v industriji in poleg davčnih olajšav povečati izdatke za varnost. Nova ekonomska politika velikih ekonomskih igralcev zahteva od Evrope, da ponovno ovrednoti, ali sta predvidena večja politična integracija in vztrajanje na dosedanjem konceptu restriktivne ekonomske politike prava za prihodnost.
Odgovor na vprašanje o uspešnosti soočanja s posledicami ekonomske krize je, da je evrsko območje po vseh pomembnih ekonomskih kazalnikih močno zaostalo za ZDA. Izbrana restriktivna ekonomska politika po letu 2010 je temeljila na napačni oceni o vzrokih za krizo. Obrobne države evrskega območja naj bi močno poslabšale svojo konkurenčnost zaradi prevelike javne porabe, prehitre rasti kreditov in neustrezne politike dohodkov zaposlenih. Zato so se poslabšale plačilne bilance in močno povečala zadolženost podjetij in prebivalstva. Zmanjšanje domačega povpraševanja in znižanje stroškov dela naj bi izboljšala konkurenčnost in sposobnost odplačevanja dolgov. Težav obrobnih držav bi ne bilo, če bi bila denarna politika ECB restriktivna in če ne bi nemške in francoske banke prekomerno kreditirale države in podjetja na obrobju. Ko se je kreditni cunami ustavil in so se posledično zmanjšali javni izdatki za socialne transferje, je prišlo do padca življenjskega standarda in socialne varnosti. Tako je obrobje ekonomsko nazadovalo in postalo politično nestabilno (Francija, Italija, Španija, Grčija), centralne države (Nemčija, Nizozemska, Avstrija) pa so ostale ekonomsko stabilne in neobčutljive za potrebno spremembo koncepta ekonomske politike.
Različen ekonomski položaj držav članic po krizi povzroča tudi nasprotja v predlogih, kako reagirati na spremenjene mednarodne politične in ekonomske razmere. Evropske institucije (ECB, komisija) zagovarjajo idejo o »več Evrope«, ki v bistvu hoče federalizacijo Evrope z močnimi centraliziranimi institucijami. Na primer, poleg ECB želijo tudi evrski proračun, evrskega finančnega ministra, enotno fiskalno pravilo, bančno in kapitalsko unijo in enoten stečajni sistem. Izkušnja z dosedanjo uporabo tako bančne unije kot fiskalnega pravila je pokazala, da nadnacionalne institucije, razen ECB, niso pravi odgovor. Še posebno ko gre za tipično nacionalna pooblastila na področju fiskalne politike in razvoja. Druga skupina, predvsem Nemčija, želi enotno fiskalno pravilo in evrskega finančnega ministra za kontrolo tega pravila, vendar nič fiskalnih transferjev med državami, torej tudi zelo omejeno bančno unijo. Posledica je centraliziran nadzor nad financami evrskega območja in decentralizirana odgovornost za javne finance posamezne države članice.
Ostanejo še države z slabimi izkušnjami z dosedanjo politiko (na primer Slovenija, Ciper, Irska, Portugalska) in precej znanih ekonomistov, ki ne vidijo rešitve ne v prvem in ne v drugem predlogu. Jasno je, da fiskalno pravilo in metodologija njegovega izračuna, kot ga uporablja komisija, ne vodi v zmanjšanje ekonomskih razlik med državami članicami območja evra, kar je sicer cilj ekonomske in denarne unije. Nasprotovanje, predvsem Nemčije, vlogi ECB kot posojilodajalki v skrajni sili ne omogoča restrukturiranja javnih dolgov posameznih držav. To pa je pogoj, da lahko države same odgovarjajo za lastne javne finance.
Možna je drugačna rešitev, in sicer v kombinaciji treh elementov. Decentralizirana odgovornost držav članic za lastne javne finance se mora povezati z ukinitvijo sedanjega koncepta fiskalnega pravila in mora zahtevati enotni evrski finančni instrument (evrske obveznice) za restrukturiranje dolgov držav članic. Za spodbujanje novega investicijskega cikla potrebujemo aktivnejšo vlogo EIB v financiranju razvojnih projektov in manj omejitev za delovanje nacionalnih razvojnih bank. Razvoj in socialna kohezija morata dobiti enakovredno mesto v prenovljenem paktu stabilnosti in rasti. Izbira in način izvedbe strukturnih reform pa naj ostaneta izvorna odgovornost in pooblastilo držav članic in ne evropske komisije.
Zato se mora v strateškem trikotniku evropske komisije zmanjšati vloga stabilizacijske fiskalne politike in strukturnih reform in povečati pomen investicij. Kot tretji pomemben element so pretirano vezane na koncept javno-zasebnega partnerstva in premalo na investicijski potencial iz nacionalnih javnofinančnih virov, kar seveda zahteva spremembe v konceptu fiskalnega pravila. Žal ni videti dovolj volje in soglasja med državami članicami, da bi prišli do takšne spremembe v strategiji ekonomske in monetarne unije, in je prihodnost evra bolj odvisna od zunanjih okoliščin kot od zavestnih odločitev držav območja evra.
