Pred natanko četrt stoletja so Boris Jelcin, Stanislav Šuškevič in Leonid Kravčuk, tedanji voditelji Rusije, Belorusije in Ukrajine, dodali piko na i razpadu Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR).
Na tajnem srečanju v lovski koči pri Brestu so podpisali tako imenovane beloveške sporazume oziroma izjavo, da Sovjetska zveza ne obstaja več. Formalno je vrhovni sovjet ugotovil konec obstoja države 26. decembra, dan po odstopu Gorbačova, ZDA pa so tako dokončno izgubile svojega velikega hladnovojnega nasprotnika, sicer že prej poraženega v oboroževalni tekmi.
Dokumenti, ki so jih podpisali Jelcin, Šuškevič in Kravčuk, so le dorekli že vsem znano dejstvo o koncu države. Teden pred tem so na primer Ukrajinci – in to kar z 92 odstotki – glasovali za samostojnost. Že konec 80. let so si za samostojnost prizadevale baltiške republike, Litva, Latvija in Estonija. Predvsem je imel tedanji sovjetski umik iz Afganistana – v času hudih gospodarskih težav v ZSSR, ob izjemno nizki produktivnosti in astronomskih stroških za vojsko – učinek domin, saj je kmalu zatem padel berlinski zid, nadaljevalo pa se je z osamosvajanjem sovjetskih republik.
Na referendumu marca 1991 je sicer 76 odstotkov sovjetskih državljanov, ki so prišli na volišča, glasovalo za nadaljnji obstoj ZSSR, a glasovanja ni bilo v Estoniji, Latviji, Litvi, Armeniji, Gruziji in Moldaviji. Predsednik ZSSR Mihail Gorbačov se je nato dogovoril z voditelji devetih od petnajstih republik o povečanju njihovih pristojnosti. Ta sporazum o novi ZSSR pa so dan pred podpisom poskušali z državnim udarom preprečiti nekateri Gorbačovovi sodelavci. Državni udar je po treh dneh spodletel in pučisti so v resnici samo pospešili tisto, kar so hoteli preprečiti – razpad ZSSR.
Nostalgija po skupni državi
Med Rusi je danes močno prisotna nostalgija po časih ZSSR, ki je bila v resnici nadaljevanje velikega imperija ruskih carjev, poleg tega je imela pod sabo velik vzhodni blok. Nostalgija po ZSSR je toliko večja, ker je v 90. letih Jelcinovo Rusijo opustošil divji kapitalizem z milijarderji na eni in množicami lačnih na drugi strani. Nekoliko se je, tudi zaradi zviševanja cen nafte, položaj izboljšal po letu 2000, ko je oblast prevzel Vladimir Putin, ki pa v zadnjem času s svojo agresivno in včasih zelo nasilno zunanjo politiko tudi izkorišča nostalgijo po veliki Rusiji, kar je večji del 20. stoletja bila pravzaprav ZSSR. V zadnji dveh letih pa je cena nafte nizka in Rusom gre zato slabše, a še vedno so zadovoljni s Putinom, ker zagotavlja veličino Rusije. To je zdaj najbolj očitno v Siriji, Moskva pa je nepogrešljivi partner za Zahod tudi v pogajanjih o vzhodni Ukrajini.
Videz velike Putinove moči
Prejšnji mesec je Putina nenadoma začel podpirati tudi vladar vzhodne Libije Kalifa Haftar, še prej je enak obrat storil egiptovski predsednik Abdel Fatah Al Sisi, v Bolgariji, Moldaviji in morda na neki način tudi v ZDA pa so na predsedniških volitvah zmagali bolj proruski kandidati, prav tako v Franciji na volitvah predsedniškega kandidata desnice, ki bo najbrž novi voditelj države. Vendar je naraščanje ruske moči prej navidezno kot dejansko. Putin res vodi vplivno veliko silo, a ta je vendarle revna in gospodarsko močno nazaduje. Predvsem izkorišča slabosti Zahoda, tudi njegovo pasivnost v Siriji in ameriško katastrofalno vmešavanje v Iraku leta 2003. Zato pa se mora Rusija iz nekdanjih sovjetskih republik, ki jih je takoj po razpadu Sovjetske zveze poskušala povezala v bolj ohlapno Skupnost neodvisnih držav, vse bolj umikati, najbolj očitno iz Belorusije, ker se v njih povečuje vpliv nove velike sile – Kitajske.
