Ulayeva ustvarjalna pot ga je od sredine 60. let vodila od obrobja do neizmerne popularnosti, nato v zavesten umik in vrnitev. Nedavno se je ponovno znašel pod žarometi zaradi (dobljenega) sodnega spora proti nekdanji partnerici Marini Abramović, ki ni dosledno navajala (so)avtorstva in ni izplačevala dogovorjenega deleža od prodanih del, ki sta jih skupaj ustvarila v obdobju 1976–1988. In prav ta dela še danes v veliki meri odrejajo njegov status v svetu umetnosti. Tandem je namreč zgradil neverjetno ustvarjalno sinergijo, ki se je izkazovala v radikalnih in nasilnih telesnih performansih. Ti so hkrati pomenili pomemben prelom v dojemanju umetnosti kot neposredne, dinamične in žive prakse. Vse drugo je zgodovina: Abramovićeva je postala pop ikona, Ulay pa se je preizkušal na različnih ustvarjalnih in življenjskih področjih.
Ulay je bil že ob njunem prvem snidenju v Amsterdamu leta 1976 dokaj uveljavljen ustvarjalec, ki je v duhu tedanjega časa širil meje dojemanja vizualne umetnosti.
Zgodnja dela
Rodil se je leta 1943 v Nemčiji in svojo rosno mladost preživel v vojni vihri in velikem povojnem pomanjkanju. V hitro okrevajoči (zahodno)evropski družbi je postal fotograf, nato tudi aktivist in anarhist. Proslavil pa se je z nekonvencionalnimi načini rabe ustvarjalnih medijev, v ospredje vselej postavljal svoje telo v različnih inkarnacijah in vlogah, pri tem pa je načenjal številne družbene tabuje, na primer nedorečenost spolnih identitet. Nekatera prelomna zgodnja dela tako tudi odprejo ljubljansko razstavo. To so med drugim fotografije iz cikla avtoportretov S'he (1973–1974), kjer je avtorjev obraz sočasno privzel dve identiteti, moško in žensko, svojo in tisto svoje (tedanje) partnerice Paule Françoise-Piso, da bi s tem pokazal na njuno popolno povezanost in enost. Ob vstopu v galerijo je postavljen fotogram z umetnikovim avtoportretom v naravni velikosti, ki ga je z otvoritveno živo akcijo tudi dokončal s podpisovanjem z lastno krvjo.
Čeprav se razstava nanaša na pretežni del Ulayeve kariere, pa umanjkajo najaktualnejša dela, ki so nastala, odkar živi v Sloveniji, in v katerih se v obliki prostorskih instalacij in neposrednih akcij posveča vprašanju dostopnosti in prihodnjega lastništva vode. A razstava je s tem doslednejša in morda tudi čitljivejša, saj se osredotoča predvsem na dva njegova najmočnejša medija – performans in fotografijo.
Kitajski zid – njegova plat
Dokaj bežno je predstavljeno njegovo najrazvpitejše obdobje sodelovanja z Marino Abramović, s katero je ob koncu intimnega in ustvarjalnega partnerstva izvedel eno njunih najprepričljivejših dolgotrajnih akcij. Prehodila sta vsak polovico Kitajskega zidu, se po nekaj tednih srečala na sredini, se bežno pozdravila/poslovila in brez besed odkorakala naprej. Gledalec je soočen z Ulayevo platjo medalje in dokaj konvencionalnimi dokumentarnimi fotografijami ruralne Kitajske iz leta 1988, ki so danes predvsem izjemno redko zgodovinsko gradivo.
Presenečenje je serija klasičnih fotografskih portretov temnopoltih brezdomcev v New Yorku iz 90. let, kjer je avtor z veliko senzibilnostjo v maniri uradnega portreta ovekovečil podobe družbenih in ekonomskih obrobnežev. Sprehod skozi razstavo tako razkrije najdoslednejše izmed Ulayevih tematskih poudarkov, kot je preizkušanje meja sprejemljivosti družbenih kodov in nenehen vpogled v najrazličnejša obrobja.
Postavitev dinamično vijuga med artefakti, dokumentacijo minljivih del in medijskimi odzivi. Pogosto namreč ni smiselno ločevati med samo akcijo in odzivi nanjo, saj je oboje sestavni element številnih del. V poslednji sobi drugega nadstropja je tako predstavljena ena njegovih najmočnejših akcij There is a Criminal Touch to Art (1976), ko je iz Nove narodne galerije v Berlinu odtujil dragoceno slikarijo Carla Spitzwega, ki prikazuje obubožanega pesnika v skromni kamri, in jo prenesel v stanovanje turških imigrantskih delavcev. Slika priča o eksistenčni bitki posameznika, zato je delavsko stanovanje zanjo logičnejši domicil kot meščanski muzej. A delo ne bi bilo uspešno, če ne bi dvignilo nemalo prahu v medijih. To pa je veščina, ki jo je Ulay vselej dobro obvladal.
