A to nasilje je povsem brez potence, da bi spremenilo obstoječe stanje, lahko zgolj rojeva nove brce in udarce. Avtor z njim stopnjuje tragično sivino že tako zatohlega mesteca, ki pa je najprej zbirališče osamljenih in nesrečnih, šele potem klub nasilnih. Ena največjih odlik Barrettove pisave je občutljivost, s katero mu uspe agresivne vzorce svojih junakov vendarle ublažiti do liričnosti. »Seveda pivo ne pomaga, ampak dejstvo je, da ga zadnje čase glavoboli napadajo, če pije ali ne, z ubijajočo rutino,« beremo. Avtor je namreč zgradil propadajoče junake, katerih psihološki profil je tako kompleksno dodelan, da se lastnega propada dobro zavedajo, a proti njemu – vsak na svoj način, saj so obenem dovolj raznoliki – zato drvijo s še večjim pospeškom.
Za avtentičen prikaz družbene situacije je avtor poskrbel z jezikom ulice: pacienti z zmehčanimi možgani in želodci na gugalnici se ga nikoli več ne bodo tako nacedili, z obraza si je odmaknila poblajhane lase, upravnik je grozil, da bo poklical murijo, če ga Tansey ne bo nehal srati. Žargon je še poglobil z grenkim irskim humorjem, v katerem je nemara najbolj tragikomična šala odvečno vprašanje, ali bo kdo še kaj spil. A profanostim junakov navkljub ostaja jezik pripovedi umetelen, nekatere avtorjeve metafore in primerjave sveže, njegovi opisi do absurda banalnih situacij pa posledično nikoli banalni.
V njegovih zgodbah se namreč veliko dogaja, a se – kljub kakšni smrti – nič zares ne zgodi. Ker ni možnosti za spremembe, tudi katarze ne more biti. Dinamiko pripovedi tako poraja zgolj iskrena želja, da bo jutri enako usran kot danes, vse bolj se namreč zdi, da bi utegnil biti še slabši. Kar v družbeno-političnem ustroju današnjega sveta ni nenatančna analiza stanja. Z odločno neposrednostjo nas Barrett sooča z distopično prihodnostjo, zaradi česar njegov prvenec nima pomirjevalnih učinkov in ni prijetno branje. Ne da bi bil družbenokritičen na prvo žogo in ne da bi moraliziral, ponuja trezen razmislek o krdelu, ki mu pripadamo, četudi ne živimo v bedi izmišljene irske vasice, v kateri se za junaki venomer vlečejo ostanki dežja in »kot nekaj kužnega« puhtijo iz njih, ampak kakšne vse bolj sumljivo podobne slovenske.
