»Nasilje v moji družini se je začelo že zelo zgodaj. Tega se v bistvu sploh ne zaveš. Ko imaš družino, skrivaš pred otroki in si hkrati zatiskaš oči. Potem pa ti otrok pove: jaz pa dobro vem, kaj se dogaja,« se najtežjega obdobja v svojem življenju danes spominja M. K., nekdanja uporabnica varne hiše Pepcin dom v Krškem, ki letos obeležuje 25 let delovanja. Ko sta si hčeri ustvarili družino in se odselili, je bilo še huje. »Nosiš sončna očala, da prikriješ modrice okoli oči. Ali pa rečeš: padla sem po stopnicah. Ko sem nekoč z zlomljeno roko prišla k zdravniku, mi je rekel: Gospa, tako pa se po stopnicah ne pade. Prosila sem ga, naj moža ne prijavi.«
A nasilje se je zgolj stopnjevalo. Ko je nekoč vendarle zbrala pogum in moža prijavila policiji, je obljubil, da nikoli več ne bo dvignil roke nadnjo. Dva dni je bil mir. »Kar se mi je zdelo že čudno, kajti bila sem navajena. Če zjutraj nisem dobila dveh klofut že pred zajtrkom, če kave nisem skuhala pravočasno, se mi je že zdelo čudno.« Nato je prišel trenutek, ko je izkoristila priložnost, zagrabila torbico in odšla. Trdno odločena, da se v hišo groze ne vrne nikoli več in se z možem nikoli več ne sreča.
»Strokovne delavke so me naučile biti ponosna nase«
Dobila je prostor v varni hiši, kjer je skoraj devet mesecev sestavljala samo sebe in svoje življenje. »Tistega dne se je obrnil nov list v mojem življenju. Doživela sem tako topel sprejem strokovnih delavk. Pa pogovori, ki jih nisem imela štirideset let, čeprav so nekako vsi sosedje vedeli, kaj se pri nas dogaja. Vse sem držala v sebi. Ampak pomoč strokovnih delavk v varni hiši mi je dala moč, da sem zaživela na novo. Nikoli več nisem pomislila na svoj prejšnji dom. Bila sem ponosna nase, tega so me dejansko naučile strokovne delavke.«
Pepcin dom, ki je odprl vrata leta 1991, je bil prvo tovrstno zavetišče za ženske in otroke žrtve nasilja v Sloveniji. Do danes so v njem poiskali zatočišče 203 ženske in 185 otrok, samo letos deset žensk med 24. in 69. letom ter pet otrok, starih od enega do osmih let.
Upokojena strokovna delavka v krškem centru za socialno delo in pobudnica odprtja varne hiše Marjana Sečen je takrat delala na področju varstva družine in se vse prepogosto srečevala z nasiljem v družini. Žrtvam je želela ponuditi nekaj več, nekakšno zavetišče, kjer bi se lahko v miru naspale in premislile o svojih nadaljnjih korakih. Prav v tistem času je občanka zapustila krškemu centru za socialno delo svoje premoženje, med drugim staro hiško. Prenovili so jo in usposobili, da je novembra 1991 lahko sprejela prvo mamico z dvema otrokoma. Za božič istega leta se ji je pridružila še ena uporabnica. »Od takrat naprej hiša nikoli več ni bila prazna,« je dejala Sečnova.
Varna hiša – vez med institucijami in uporabnico
Potrebe so se širile, po Sloveniji so nastajali podobni programi. Leta 2004 so hišo, katere lokacija je seveda skrivna, ponovno prenovili, dobila je takšno podobo, kot jo ima danes – pet sob, dve kopalnici, kuhinjo, prostor za strokovne delavce. V Pepcinem domu delajo dve socialni delavki in vrsta prostovoljnih sodelavk. »Za vsako uporabnico izdelamo individualni načrt pomoči, pri katerem definiramo njene potrebe, določimo poti reševanja in na podlagi tega razdelimo naloge. Smo vez med institucijami in uporabnico, predvsem pa smo svetovalke uporabnicam na vseh področjih njihovega življenja,« je pojasnila vodja varne hiše Simona Vogrinc.
Sodelujejo s policijo, sodstvom, šolstvom in drugimi ključnimi ustanovami, po potrebi tudi z osebnimi zdravniki uporabnic. Kadar ženske in otroke ogroža nasilnež, se povežejo z drugimi varnimi hišami in uredijo premestitev. Po odhodu iz varne hiše imajo ženske na voljo različne oblike pomoči, od svetovanja po telefonu, pri njih doma ali na centru za socialno delo do spremljanja pri različnih postopkih, imajo tudi skupino za samopomoč, namenjeno tako tistim, ki so že našle rešitev za življenje brez nasilja, kot tistim, ki takšno pot še iščejo.
Danes je Pepcin dom ena od trinajstih varnih hiš oziroma zavetišč za ženske in otroke žrtve nasilja v Sloveniji. Njegovo delovanje financirajo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter lokalna skupnost – posavske občine, donatorji in uporabnice.
