Stonewall Kitchen je daleč od tipične uspešnice zagonskega podjetja. Letos je podjetje praznovalo 25. obletnico delovanja, do odličnih tržnih rezultatov pa se je prebilo skozi niz podjetniških spodrsljajev in posrečenih napak. Ustanovitelja Jon King in Jim Stott, že skoraj trideset let tudi zasebno partnerja, sta svojo ljubezen do vrtnarjenja in kuhanja spremenila v posel po prigovarjanju znancev.
Fanta za štedilnikom
Jon King, diplomirani psiholog, je delal v rastlinjaku in domov prinašal ostanke sadja in zelenjave, iz katerih je kuhal marmelade in omake. »Skromna fanta sva. O poslu in hrani na začetku nisva imela pojma,« pravi Stott, diplomirani filozof in teolog. »Delala sva povsem po svoje. Če jagodna marmelada ni bila dovolj gosta, sva jo razglasila za jagodni sirup.«
Kolegica v službi je Kingu predlagala, naj začne svoje specialitete prodajati na lokalni tržnici. »Odplačeval sem študentski dolg in dodaten zaslužek mi je prišel zelo prav,« pravi King. Marmelade so se lepo prodajale in fanta sta se odločila, da poskusita ustvariti pravi posel. »Svojim staršem sem povedal, da se bom poklicno posvetil prodaji marmelade, in odgovorili so, da naj obiščem psihiatra,« se spominja King.
Nekega dne ju je pred tržnico lokalna podjetnica vprašala, ali prodajata tudi na debelo. »Odgovoril sem ji, da niti ne vem, kaj to pomeni, in kupila je vse, kar sva imela v kombiju,« pravi King, ki je potem odšel pogledat v njeno prodajalno ter ugotovil, da je cene njunih izdelkov preprosto podvojila. »Tako sem ugotovil razliko med prodajo na debelo in na drobno,« pripoveduje King. »Naslednji teden sva cene izdelkov na tržnici povišala kar sama, s treh dolarjev na šest. Kupci so se jezili, vseeno pa so kupovali.« Zvita preprodajalka je postala njuna poslovna mentorica.
Po prvih uspehih sta King in Stott začela širiti linijo izdelkov s kisom, oljem, želeji, gorčicami, omakami za žar, testom za palačinke in nadevi za slaščice. Eden njunih najbolj priljubljenih izdelkov, omaka iz praženega česna, sladke čebule in balzamičnega kisa, je nastal po neumnosti. Pripravljala sta za 120 kozarcev česnove začimbe za hot doge in burgerje, za boljši okus pa jo je bilo treba malo osladiti. Ne da bi vedela, sta med kuhanjem vsak posebej dodala sladkor in nastala je zelo gosta omaka. »Določila sva, da je to pač džem oziroma namaz, ki prija k žemlji in svežemu siru. Ljudem je bil zelo všeč, midva pa sva jim razlagala, da gre za premišljen nov izdelek,« pove King.
Mamalada iz Maina
King kot predsednik in kreativni direktor podjetja, ki je danes vredno skoraj 100 milijonov dolarjev, skrbi za dnevne posle in sodeluje pri oblikovanju katalogov za izdelke, Stott pa kot podpredsednik razvija nove izdelke in skrbi za stike s strankami in kupci. Konec tedna se zatekata v gorsko hišo na otoku pri Portoriku, King v prostem času najraje igra tenis, Stott pa je bolj ležerne sorte. »Rad jem in pijem vino. V viseči mreži med palmama sem kot v nebesih,« pravi.
Leta 1999 sta s podporo lokalne skupnosti kupila veliko zemljišče v Yorku v ameriški državi Maine in zgradila nov proizvodni in upravni sedež podjetja. Pred osmimi leti sta postavila še en manjši objekt, v katerem uspešno deluje njuna kuharska šola, ki naenkrat sprejme 32 učencev.
Stonewall Kitchen prodaja svoje izdelke v 42 držav, vzdolž ameriške vzhodne obale ima deset lastnih prodajaln, veliko prometa pa ustvari tudi s kataloško in spletno prodajo. Podjetje je doslej prejelo 28 prestižnih nagrad nacionalnega združenja za prehranske specialitete, s tremi izdelki pa je osvojilo tudi najvišje profesionalno priznanje.
Na začetku poslovne poti je trgovska veriga Crate & Barrel, njuna prva večja stranka, pri njiju naročila 2000 kozarcev marmelade. »Še vedno sva vse delala na roke, povedala sva jim, da bi potrebovala tri mesece, oni pa so odgovorili, da bodo počakali,« pravi Stott. Kuhala sta kot zmešana in nekega večera je prišlo na vrsto pisanje etiket. »Natočil sem si kozarec vina in kot stroj pisal etikete, vmes pa gledal neko nadaljevanko,« pripoveduje King. »Napisal sem pomarančno-brusnična mamalada, pri marmeladi sem pozabil napisati črko r – na vseh etiketah. Ko mi je naročnik to sporočil, sem na hitro pomislil in odgovoril, da v državi Maine pač tako rečemo marmeladi. Hvala bogu jim je bilo to všeč.« Njuna pomarančno-brusnična marmelada se še vedno imenuje mamalada.
