»Včeraj sem ujel dve sipi v petih urah. To ni to. Povsem drugače je na Hrvaškem, kjer lahko po zalivčkih naloviš kilograme rib,« se je pritoževal ribič, ki je v soboto dopoldne lovil s palico s sprehajališča ob morju med Portorožem in Piranom.
Predsodki o lignjih v slovenskem morju
Sto metrov od obale so se zibali čolni z udeleženci 3. piranske sipijade, tekmovanja amaterskih športnih ribičev, ki ga organizira piransko ribiško društvo Oradela. Dvajset jih je bilo na vodi že od sedmih zjutraj, konec lova je bil predviden za opoldne. Sezona lova na lignje nastopi s padcem temperature zraka oziroma morja, ki pa je tudi na slovenski obali še vedno relativno toplo. Dobrih 14 stopinj ima. »Kakšna stopinja manj ne bi škodila,« je navrgel drug ribiški strastnež, ki je trnek z obale vrgel nekajkrat, potem pa se je pobral, rekoč: »Izkoristil sem trenutek, ko so mi nalagali kombi. Zdaj grem odpeljat stvari.«
Eno od pravil lova na lignje je, da se jih lovi, ko zebe v roke. Okoliščine torej niso bile idealne, uvod v dan pa niti ni obetal. K temu je treba dodati še predsodek, da slovensko morje lignjev niti ne premore. »Lov na lignje v slovenskem morju? Ali to sploh obstaja?!« nas je na pot proti Obali na primer pospremila z razmerami normalno neseznanjena Ljubljančanka. Toda njena pripomba se zdi referenčna. Tako nemara meni še marsikdo drug.
V naboru hrane iz morja imajo lignji v naših krajih posebno mesto. Tako je še iz socialističnih časov, ko so kalamari, povaljani v moko in ocvrti v olju, veljali za najvišji gurmanski užitek. Z obveznim krompirčkom po francosko, tatarsko omako in krhljem limone. Jed za posebne priložnosti. V najboljšem primeru plačana s klubsko ali društveno »naročilnico«, katere ekvivalent je danes službena kreditna kartica. V obeh primerih (k temu velja dodati še študentske bone) gre za plačilni segment, brez katerega bi se slovensko gostinstvo težje preživljalo. Tako danes kot nekoč.
Legenda o vampih, ki so bili kalamari
Na lignje oziroma na kalamare je vezan tudi kulinarični škandal izpred 40 let, ko naj bi v obcestnem gorenjskem gostišču cvrli svinjske vampe in jih prodajali kot kalamare. Dolgo menda uspešno, na koncu pa naj bi človek, ki se je zadeve domislil, končal v zaporu. Tako vsaj govori legenda, ki pa je verodostojna. Kalamari so bili nekoč mitska hrana, njihov okus pa širšim delavskim množicam ni bil znan. A tudi v novih časih, ko se je seznanjenost z okusi morja med življem bistveno razširila, je lignjem svoj status priljubljene jestvine uspelo ohraniti. S kančkom nadgradnje. Dandanes bi vsi jadranske.
Rezka piranska občinska sirena je oznanila poldne, večina tekmovalcev pa se je že izkrcala na pomol. Kot prva Barbi in Vojko Jontes iz Ljubljane. Z ne prepolno modro tekmovalno PVC-vrečo, v kateri je bilo vsega nekaj primerkov, vendar pa med njimi sipa kapitalka. Kraljica grdote. Tudi gospod iz Ruš je v sedmih urah nalovil predvsem sipe. Natančneje šest, za kar pa je porabil osem »peškafondov«, umetnih vab v obliki ribic, s katerimi se lignji lovijo. Ob tem, da v slovenskem morju ni obilja rib, je pa njegovo dno polno pasti, v katere se ti »peškafondo« lahko zatakne. Približno evro stane vsak. »Lignjev je manj, vendar se jih da ujeti tudi tu. Pred kakim mesecem sem ujel 40 dekagramov težkega,« je Rušan vendarle ponudil vtis, da slovensko morje lahko vzradosti ribiča vsaj kanček podobno kot južnejši Jadran oziroma Kvarner.
Od tam v teh dneh prihajajo spektakularne vesti in fotografski dokazi o množičnih ulovih, ki mejijo na »genocid«. Minuli vikend je bila na hrvaškem otoku Unije 10. zaporedna lignjada, ki velja za vzorčno prireditev te vrste. O letošnjem tamkajšnjem izkupičku še ni podatkov, je pa 38 sodelujočih lani nalovilo 94 kilogramov oziroma 680 lignjev, ki so jih zbrani na kasnejši ljudski veselici družno »popapali«. No, pri ribiških zgodbah, ki tako in tako veljajo za pretiravanje, je treba vedeti, da se ribiči praviloma hvalijo z ulovom. Torej z dobrim. In da o slabih izkušnjah ne govorijo. A tudi teh je na pretek. »Oh, pred mesecem sva šla s kolegom v srednji Jadran, imela sva tudi čoln, vendar pa je pihalo in na koncu sva v petih urah izvlekla vsega dve ribi, povrhu sem pa še zlomil palico,« pove Danilo Torej, podpredsednik ribiškega društva Oradela, ki je prireditev organiziralo. Izza zgodb o spektakularnih ulovih so številne druge, ki pa govorijo predvsem o nevšečnostih. O zlomljenih palicah, izgubljenih vabah, zafecljanem laksu, o prezeblosti in o ničnih ulovih.
Palica z vrvico boljša od laksa
Sobotni ulov je bil vendarle spodoben. Dvajset udeležencev je nalovilo 22 kilogramov glavonožcev, resda večinoma sip, medtem ko je bilo lignjev, ki so v glavnem končali na žaru, tri kilograme. »To je zato, ker vsi lažete,« je med tehtanjem vsebine modrih tekmovalnih vreč zabavljal še eden od prevladujočih udeležencev iz Štajerske. »Pelješ se mimo, vprašaš, kako gre, in vsi ti odgovarjajo, da imajo nalovljenih 10 kilogramov, da te zvije od nervoze, ker je tebi prijela vsega ena sipa, pa še to pred dvema urama. Ko raztovorimo, pa se izkaže, da je pri vseh bolj ali manj srednja žalost.« Toda kakšne resne medribiške nečimrnosti ni bilo zaznati. Nasprotno. To je bilo veselo, vedro in prijateljsko ribiško srečanje. Povsem praznih rok in z občutkom smole prekletega se ni vrnil nihče. Obenem zmagovalec bržkone ni zmagal zgolj zaradi sreče.
Prva tri mesta so pobrali tekmovalci s celine. Zmagal je Rajmond Žibert iz Trzina. Strastni ribič, o čemer med drugim govori podatek, da ima vsaj 30 palic. Človek s talentom za ribe. Za »šahiranje« z njimi. Lovi malodane vse življenje, pravi, da je šel domov redkokdaj praznih rok. V soboto je nalovil 4,5 kilograma glavonožcev. »Tudi danes bi nalovil še več, če se mi ne bi pokvarila palica z vrvico, ki je bistveno boljša od laksa, saj se laks razteza, pri vrvici pa takoj začutiš, kdaj riba grize, in je mogoča takojšnja reakcija,« pove zmagovalec in obenem najbolj kompetentna oseba za odgovor na vprašanje, v čem je sploh razlika med lignjem iz Jadranskega morja in lignji iz drugih morij. Takole pove: »Jadranski ligenj je povsem druga pesem, drug okus. Mehkejši je in takoj se speče. Na kratko ga vržeš v ponev in je že pripravljen, medtem ko so lignji iz drugih morij trši ter tudi manj okusni.«
Kot rečeno, v soboto so lignji končali na žaru, pečeni v celih kosih, medtem ko so sipe končale v skupnem kotlu oziroma v brodetu.
