Izjemno oster in glasbi popolnoma predan Dnevnikov kritik Jure Dobovišek je v komentarju 15. decembra lani, ko je želel opozoriti na nevzdržno stanje v Slovenski filharmoniji, za katero meni, da je kriv njen direktor Damjan Damjanovič, zapisal, da osrednjega umetniškega zavoda nikjer na svetu ne vodi četrtpismena oseba. V nadaljevanju je zapisal še, da se filharmoniji obeta glasbena prostitucija in prej ali slej razpustitev, »če ne bo odrešena dolgoletne odločevalske katastrofe z imenom Damjan Damjanovič«.
Zasebna tožba zaradi obrekovanja
Na besedni zvezi četrtpismena oseba in odločevalska katastrofa se je Damijanovič odzval z zasebno tožbo zaradi obrekovanja. Sodni proces se je na ljubljanskem okrožnem sodišču začel in dokaj hitro tudi končal včeraj. Sodnik Zvjezdan Radonjić se je na obravnavo dobro pripravil, podučil se je tudi o aktualnem dogajanju v Slovenski filharmoniji, kjer vre zaradi nesoglasij med Damjanovičem in dirigentom Urošem Lajovicem na eni ter veliko večino članov orkestra na drugi strani. Verjetno je bila prav zaradi tega obravnava hitra in učinkovita. Damjanovič je namreč trdil, da je z osebno diskvalifikacijo Dobovišek prestopil meje strokovne kritike in stopil v polje zasebnega zaničevanja. Dobovišek je želel zelo na dolgo pojasniti, kaj ga je vodilo v tako razmišljanje, a ga je sodnik Radonjić spretno brzdal in mu veleval, naj se omeji na faktografsko pojasnjevanje in dokazovanje.
Z Damjanovičem v vljudnostnem odnosu
Dobovišek je tako pojasnil, da je dotična kritika plod njegovega dolgoletnega spremljanja Slovenske filharmonije, da z Damjanovičem ni v nikakršnem osebnem sporu, pač pa v povsem vljudnostnem odnosu. Zapis ni bil mišljen kot zaničevalen ali celo žaljiv, pač je želel z ostrim besednjakom opozoriti na to, da po njegovem mnenju Damjanovič ni primeren za vodenje osrednje slovenske glasbene ustanove, kjer vlada že dolgoletna agonija, ki je eskalirala v ponedeljkovi opozorilni stavki in napovedi zaostrovanja.
Oznako, da gre za četrtpismeno osebo, je Dobovišek dokazoval z originalno, nelektorirano verzijo strategije Slovenske filharmonije, ki kaže na nedopustno nizko jezikovno raven Damjana Damjanoviča. Ta je kasneje potrdil, da je res avtor te strategije, in očitno okorno izrazoslovje ter številne slovnične napake opravičil s tem, da je računalniško res nepismen in da je osnutek pisal »iz glave«. Ta dokument je v roke vzel tudi sodnik Radonjić in tudi sam ugotovil, da kaže na pomanjkljivo pismenost. »Če tole nekdo bere, lahko res sklepa, da gre za četrtpismenost,« je ocenil tudi sodnik in že s tem močno razbremenil obtoženega Doboviška. Glede dolgoletne odločevalske katastrofe pa je sodnik Damjanoviča povprašal, ali je to razlog tudi za stavko članov orkestra. »Ne, nekaj drugega je zadaj. Tudi vsi prejšnji dirigenti so morali zaradi nesoglasij z orkestrom oditi,« se je branil Damjanovič, medtem ko je Dobovišek ponovil, da je prav ta situacija zdaj posledica dolgoletne odločevalske katastrofe. »Jaz se slikovito in močno izražam. Čutim, da je to moje poslanstvo,« je dejal glasbeni kritik.
Sodnik poskrbel za hiter konec zadeve
Sodnik je na koncu sklenil, da spora pravzaprav ni. Da gre, kar zadeva četrtpismenost, glede na besedilo v sodnem spisu, o tem povsem utemeljeno sklepati. Da pa dolgoletna odločevalska katastrofa po imenu Damjan Damjanovič vendarle terja vsaj neko opravičilo. »Lahko nadaljujemo sojenje, ki se bo verjetno končalo vam v prid. Zdaj pa govorim o človeški kategoriji. Ste se pripravljeni Damjanoviču po človeški plati opravičiti?« je sodnik nagovoril obtoženega. Jure Dobovišek je vstal in rekel: »Moj zapis je bil mišljen kot presoja dela direktorja Slovenske filharmonije. Če pa je bil razumljen kot osebni napad, kot žalitev, pa se zasebnemu tožniku opravičujem.«
Damjan Damjanovič je pokimal, sodnik pa je zadevo v vsestransko korist (obe vpleteni strani je oprostil plačila sodnih stroškov) končal.
