Pustimo ob strani, ali lunapark res sodi v središče kraja, ki se turistom med drugim prodaja pod sloganom Užijte mir in veličino trenutka. Tudi če ima župan glede tega prav, se za zdaj lahko le razburja. Podjetnik ima za postavitev prenosnega centra zabave vsa dovoljenja. Upravna enota mu jih ne bi izdala, če bi občinski prostorski načrt na dotičnem travniku prepovedoval tovrstno zabavo in zanjo določil druge primernejše lokacije. Občinski prostorski načrt? No, tu se konča. Kranjska Gora ga nima sprejetega, njene prostorske ureditve temeljijo na prejšnji zastareli zakonodaji. Je ena izmed tistih več kot 60 občin, ki dolgoročne vizije svojega prostorskega razvoja še niso zapisale v uradno sprejet dokument. Pripravlja ga od leta 2007. Zato ji pri vsem tem kaj malo pomaga, ali je sprejela zavezo o enotni barvi informativnih tabel in usklajeni novoletni okrasitvi.

Zabaviščni park ni problem le Kranjske Gore. V drugih občinah se sprašujejo o primernih lokacijah za potujoče cirkuse, druge motijo neestetski oglasni panoji, tretje industrija sredi mestnih središč.

A škarje in platno za krojenje zunanje podobe so v tem primeru v njihovih rokah. Občine so pri načrtovanju prostorskega razvoja avtonomne in same svoje fasade krojač. Seveda se morajo pri tem obnašati racionalno. Ne morejo pol občine spremeniti v poslovno cono, rušiti kulturnih spomenikov in zidati na poplavnem območju. Imajo pa vso pravico, da argumentirano zavrnejo pobudo občana, ki bi želel sredi mesta zgraditi klavnico, zraven šole pa odpreti igralnico. Pri načrtovanju prostora gredo lahko v podrobnosti in namensko rabo opredelijo za vsako ped zemlje. Tisti, ki bedijo nad pripravo njihovih prostorskih načrtov, znajo povedati, da so nekatere pri tem zelo redoljubne in pogoje natančno dorečejo. Drugim je dovolj, da izpolnijo osnovne zakonodajne zahteve.

Imamo torej občine, ki so vizionarsko opravile razmislek, kakšna bo podoba njihovih krajev čez desetletja. Te imajo predvidene poslovne cone za morebitne bogate tuje investitorje, ki bi znali čez noč potrkati na vrata in jim ponuditi 3000 delovnih mest. In imamo občine, ki stihijsko, s sprotnimi popravki urejajo svoj prostor. In potem imamo še menjave županov. Če je bil občinski prostorski načrt po meri enega župana, ni zagotovila, da bo ta všeč tudi njegovemu nasledniku. Zabaviščni park nekdanjega župana Kranjske Gore ni pretirano motil, sedanjega pač.

Nova prostorska in gradbena zakonodaja naj bi občinam glede urejanja prostora dali še več pristojnosti in nalog. Hitreje bi lahko sprejemale določene odloke o manjših posegih v prostor in postale naj bi nekakšne gradbene inšpektorice, ki bi bedele nad enostavnimi objekti, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Nadzorovale bi nebrzdano rast bolj ali manj okusnih obcestnih reklamnih panojev. Lahko bi ukazale rušenje kakšnega kokošnjaka ali vrtne lope, ki imata vhodno stopnico z javne ceste. Resnici na ljubo, takšna ideja občinam nič kaj ne diši. Logično, prinaša jim nove organizacijske in finančne obremenitve. A kdo bi znal bolje vedeti, kam sodi zabaviščni park in kje vrtna lopa ogroža promet, če ne lokalna skupnost. Uradniki iz Ljubljane bi jim ju znali postaviti še na kakšno bolj neprimerno mesto.