V času, ko se javnost še vedno sprašuje, kdo so bili izdelovalci, kupci in prodajalci nedavno najdene kopice ponaredkov velikih mojstrov, je dobro vedeti, da je med manj znanimi, a gotovo bolj zanimivimi nalogami Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) tudi odkrivanje pristnosti umetniških del. To delo opravljajo tudi na željo strank oziroma vsakogar, ki ga zanima nakup umetnine, a dvomi, ali je delo res izvirno. Za predstavitev storitev javnosti so se odločili prav po tem, ko so v avstrijsko-slovenski policijski preiskavi na slovenskih tleh odkrili vrsto ponarejenih umetnin starih mojstrov.
Restavratorski center ZVKDS je edina nacionalna institucija s svojim laboratorijem, ki ponuja storitev odkrivanja pristnosti del. Cenik razkriva razmeroma dostopne storitve: ultravijolična flourescenčna fotografija in infrardeča fotografija vsaka staneta 26 evrov na posnetek, nekoliko bolj zahtevna infrardeča spektroskopija z interpretacijo pa stane 95 evrov na vzorec. Za nekoga, ki je pripravljen odšteti več tisočakov za sliko, to gotovo ni veliko.
Humanistika in naravoslovje združita moči
Vodja oddelka za štafelajno slikarstvo Restavratorskega centra ZVKDS Barbka Gosar Hirci pravi, da je odgovornost kupca, da se pozanima o avtentičnosti likovnega dela in pridobi vse razpoložljive informacije. »Ko delo enkrat kupi recimo po internetu, je že prepozno.« Celo certifikati o pristnosti likovnega dela pogosto ne zadostujejo oziroma so tudi ti lahko ponarejeni. Kupec mora biti zato pozoren na vrsto stvari: na kakšnem papirju je, kakšen je pečat in ali je oseba oziroma institucija, ki ga je izdala, verodostojna.
Tako pri nas kot v tujini velja, da identifikacijo likovnega dela lahko opravijo le nacionalno in tudi mednarodno uveljavljeni strokovnjaki. Ti so bodisi raziskovalci s področja naravoslovja, ki delujejo na področju umetnosti, umetnostni zgodovinarji ali konservatorji/restavratorji; večinoma pa moči združujejo. Vloga umetnostnega zgodovinarja je, da delo opredeli likovno in časovno, konservator pregleda fizično stanje umetnine in ugotovi, ali je bilo v preteklosti že restavrirano. Strokovnjaki z naravoslovnega oddelka, kemiki in fiziki, nato pogledajo v samo snov: pigmente, veziva itd.
Konservator preveri vsak detajl
Konservatorji dela, katerih verodostojnost ugotavljajo, podrobno pregledajo: preučijo platno, okvir, pečate, gravure na zadnji strani umetnine. Zastavljajo si vprašanja, po navadi skupaj z umetnostnim zgodovinarjem, s katerim že iščejo nekatere odgovore, razlaga vodja oddelka. Pregledajo tudi stanje podloge: je industrijska ali ročno nanesena? »Če gre za industrijsko naneseno podlago pri sliki, ki je pripisana baroku, potem je jasno, da je delo ponaredek.« Preverjajo tudi barvno plast, in sicer pri navadni svetlobi, pa tudi pri ultravijolični, infrardeči in stranski svetlobi. Z rentgenom ugotavljajo istovetnost avtorjevega podpisa.
Izjemno pomemben segment ponarejanja je lakiranje umetnin, ki se ga ponarejevalci zelo radi poslužujejo. »Predvsem je treba vedeti, ali je slikar sliko res lakiral, ali dovolj dobro poznamo njegov opus, da lahko rečemo, da je to bila njegova slikarska praksa. Lahko pa so lak nanesli med kasnejšim restavriranjem. Poznamo tudi primere, ko lak nanašajo, da bi tako 'postarali' original. Poznamo lake, ki delujejo, kot da so razpokani, a niso,« razkriva trike ponarejevalcev Barbka Gosar Hirci.
V grobem se preiskave delijo na destruktivne in nedestruktivne. Četudi ime morda sugerira drugače, destruktivne ne pomenijo, da umetnino uničijo, a pri njih je treba vzeti vzorce vseh plasti slike, saj je to edini način za vpogled v strukturo. Vse laboratorijske preiskave pa lahko opravijo na zelo majhnih vzorcih, katerih odvzem pristne umetnine tako rekoč sploh ne okrni ali predrugači.
