V ZDA so leta 1862 sprejeli odlok Homestead Act, ki je uzakonil vladno voljo po pospešenem prodiranju na zahod. Vsak ameriški državljan je lahko brezplačno prišel do lastninske pravice za 80 hektarjev zemlje pod pogojem, da jo obdeluje. Od tod tiste kolone vozov, natrpanih z ljudmi in razno kramo, ki jih lahko vidimo v nekaterih vesternih, pa tudi dirke med koloni, kdo bo prej prišel do boljšega kosa zemlje. To je bila zadnja etapa ameriške kolonizacije, ki pa je poznala še vse bolj krvave spopade kot dirke med vozovi. Najprej je prišlo do sporov med temi zakupniki, ki so ograjevali svoje parcele, in velikimi rejci govedi, ki so jo kavboji gnali proti postajam na severu Teksasa. To so bile ogromne črede z na milijone govedi, vajenih proste paše, zato so jim bile ograje na parcelah v napoto. V filmu Michaela Cimina Nebeška vrata lahko vidimo, kako so živinski baroni pobijali zakupnike zemlje, a so bitko z njimi izgubili, tudi zaradi bodeče žice, ki jo je leta 1874 patentiral Joseph Glidden, zakupnik iz Illinoisa. Te žica je živali prej ranila, preden bi jo lahko podrle. Tako pomembna je bila bodeča žica za to zadnjo etapo ameriške kolonizacije, ki je znana tudi kot premikanje in nazadnje odprava Meje, slavne Frontier.
To je bila meja med dvema civilizacijama, med ameriškimi kolonizatorji in indijanskimi plemeni. Na začetku 19. stoletja je še potekala po črti, ki so jo oblikovali Apači, toda kmalu po uveljavitvi odloka so jo premaknili veliko bolj proti zahodu. Ameriški predsednik Jefferson je Indijancem vsilil politiko ali–ali, se pravi, ali se prilagodijo in postanejo zakupniki ali pa se preselijo v odročnejše predele. Indijanci si pred prihodom belcev niso niti predstavljali, da lahko zemlja pripada nekemu zasebniku in da ni skupna dobrina vsega, kar živi na njenem površju. Številna plemena so zavračala lastništvo nad svojimi parcelami, še zlasti pa idejo o žični ogradi zemljišč, ki so jo beli zakupniki na veliko uporabljali. Tisti, ki so se podvrgli zakupniški logiki, so večinoma propadli, saj je razpadla tudi plemenska skupnost, uporneži pa so se umaknili v zakotne predele, kjer so težko preživeli. Tako je, ugotavlja Razac, bodeča žica razrezala in atomizirala skupnostno strukturo indijanske družbe ter »ustvarila okoliščine, v katerih Indijanec kulturno in fizično izgine«. S tem pa je manifestirala in aktualizirala tudi nastop nekega novega režima nasilja: ne spektakularnega nasilja uničevalne brutalnosti (čeprav se je tudi to dogajalo), temveč nasilja, ki je sestavljeno iz takšnih operacij, kot so razmejevanje, ločevanje, izoliranje, ograjevanje, izključevanje, preprečevanje, odvračanje.
Razac prikaže vlogo bodeče žice v »treh največjih katastrofah moderne dobe«. Prva je zgoraj omenjena, potem je med prvo svetovno vojno bodeča žica opremila strelske jarke, v katerih je umrlo na milijone vojakov (in mnogi so obviseli na žici pred jarki), nazadnje pa je postala naelektrena ograja nacističnih koncentracijskih in uničevalnih taborišč. S čimer je dobila vlogo zloveščega emblema taborišča.
V nekem bolj filozofskem poglavju Razacove razprave pa odkrijemo neko skoraj osupljivo definicijo: »Bodeča žica je pastoralno sredstvo par excellence.« Ta definicija je povezana s Foucaltovo biopolitiko kot načinom vladnosti, ki teži k temu, da bi s tehničnimi in družbenimi mehanizmi urejala razmere za preživetje množice bitij, ki jih vodi. V biopolitiki, ki se je po Foucaultu razvijala z moderno državo že od 18. stoletja naprej, je razmerje med vladajočimi in vladanimi postalo upraviteljsko. In prav v tem smislu je biopolitika pastoralna vladnost, katere cilj je omogočati življenje bitjem, ki so za nekaj uporabna, druga pa pustiti umreti. Biopolitiki je torej imanentna tanatopolitika, v katero se lahko hitro spremeni. In v tem smislu je tudi bodeča žica pastoralno sredstvo, namreč kot »dispozitiv ločevanja med tistim, kar mora živeti, in tistim, kar lahko umre ali mora umreti«. Kot takšen dispozitiv se je bodeča žica resda najbolj izkazala v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kjer je biopolitika postala tanatopolitika, toda enako vlogo je imela tudi v obeh prejšnjih katastrofalnih »sekvencah«. Za belce so bili Indijanci divjaki in roparske zveri, ki jih je treba iztrebiti; v prvi svetovni vojni so bili vojaki »čreda, napotena v klavnico«, tj. na nikogaršnjo zemljo med strelskimi jarki, obdanimi z bodečo žico; v nacističnih taboriščih pa so ljudje najprej glave živine in nazadnje nakopičena trupla, odvržena kot polena v žerjavico.
Razac nekje pravi, da vsaka uporaba bodeče žice predstavlja tako visoko politično ceno, kolikor izostrena je javna občutljivost do političnega nasilja, ki ga predstavlja bodeča žica. Zato obstaja težnja, pravi, da bi se uporabljala samo takrat, kadar politična cena ne preseže pričakovanih koristi pri nadzoru nad prostorom. Najbrž je tako mislila tudi slovenska politika z uporabo rezalne žice, toda pri tem je pozabila, da ta animalizira na obeh straneh.
