Ko je Nevenka Angelski z urnim korakom vstopila v telovadnico Doma starejših občanov Fužine, so jo stanovalci že čakali. V rokah so imeli bobnarske palice, sedeli so pred velikimi vadbenimi žogami. Treba je bilo le še prižgati radio, zaslišali so se Avseniki, in vadba se je lahko začela. Starejši občani so urno udarjali s palicami po žogah. To je bil del vadbe drums alive (živi bobni, op. p.), ki v tem primeru starostnikom pomaga ostati aktiven.
»Ob tem, ko v ritmu tolčejo po žogah, se sprošča hormon sreče endorfin. Brala sem strokovne članke, da glasbeni spomin pri demenci najprej umre. Raziskave v Nemčiji so pokazale, da bobnanje izjemno vpliva na možgane. Po 15 minutah bobnanja je slika v možganih popolnoma drugačna,« je dejala Nevenka Angelski, ki je sedem let upokojena, pet let je prostovoljka. In pravi, da bo tako, dokler bo mogla. Na tak način sama ostaja aktivna, razvija svoje znanje in obenem pomaga drugim. »Prostovoljstvo me navdaja z notranjim zadovoljstvom. Ker nekaj dam in tega ne delam za službo. Vendar ko se nekdo odloči za prostovoljno delo, mora to jemati resno kot službo. Ne smem zamuditi.«
Vodi tudi potopisna predavanja
Bila je učiteljica razrednega pouka, ob tem je na osnovni šoli v okviru mednarodnega projekta Fit Slovenija spoznala vadbo drums alive in v Nemčiji pridobila licenco za delo s starostniki. Pravi, da vadba pomaga pri ustavljanju demence in urjenju motoričnih sposobnosti.
»Pomaga, ker morajo misliti na hitrost udarca, morajo si zapomniti koreografijo, pomembna je tudi fina motorika.« Takšna vadba ni primerna le za starostnike, ampak tudi za otroke, nekateri s tem pristopom skušajo priti do boljšega učnega uspeha.
Nevenka Angelski tako en dopoldan na teden preživi v družbi starostnikov, a se z njimi ne druži le med vadbo, ampak je v Domu starejših občanov Fužine spletla precej vezi. Ko hodi po hodnikih, vedno sreča kakšen znan obraz, kot prostovoljka pa deluje tudi, ko sodeluje na medgeneracijskih srečanjih z otroki in ko ima potopisna predavanja. Je namreč popotnica, bila je v številnih državah, kot so Nova Zelandija, Uzbekistan, Kirgizija, rada kolesari po Nemčiji, Avstriji in drugih državah, vodi prijatelje po Makedoniji… Del svojih doživetij deli z ljudmi, ki ne morejo več potovati.
»Na prvem potopisnem predavanju sem bila zelo presenečena, ker so ga ljudje zelo resno vzeli. Nekateri so prišli z zemljevidi, imeli so precej vprašanj. Videla sem veselje v njih, ker so lahko videli košček sveta. Jaz pa sem tudi zelo zadovoljna.« Kljub temu da je priča tudi manj prijetnim stvarem. Vidi, kako ljudem na jesen življenja pešajo moči in se približujejo koncu. »Na to gledam zelo racionalno. To je del življenja, s starostjo počasi usihajo naše življenjske moči. Toda tudi iz najstarejših je treba potegniti tisto, kar je še živo. Tako da so aktivni do konca. Včasih je težko gledati, kaj te čaka, ampak to je treba odmisliti.«
Prostovoljci večinoma brezposelni in upokojenci
Poleg zaposlenih, ki na Fužinah skrbjo za starostnike, so ravno prostovoljci tisti, ki stanovalcem večkrat dodajo nekaj novega v njihova življenja. Kakor pravi direktorica doma Bojanka Genorio, ponavadi prostovoljno pomagajo upokojenci in brezposelni. V zadnjem času je bilo prostovoljcev v njihovem domu osem, skozi leto se jih zvrsti nekaj deset. Ravno v teh dneh pripravljajo ekipo desetih prostovoljcev za pomoč starostnikom, ki živijo doma in težko pridejo na razne aktivnosti v dom. »Zdi se mi, da pri nas aktivni ljudje, torej tisti s službami, ki bi lahko bili prostovoljci, tega ne počnejo kot ponekod v tujini. Tam je prostovoljstvo povezano s statusnim simbolom,« je dejala Bojanka Genorio.
