Ta dvoumna redukcija, ko Orban obenem postane manj in več, kot je, nas na prvi ravni zaslepi za tisto, kar pred nami želi skriti tudi sam. Ko ga reduciramo na »orbana«, na enodimenzionalni pojav brez zgodovine in brez realne sedanjosti, tako spregledamo, da je povsem udobno zasidran v sistem, proti kateremu se postavlja kot bistvena alternativa, v slabem ali dobrem smislu. In pri tem ne pozabimo le na to, da je bil samooklicani nasprotnik Bruslja célo desetletje podpredsednik Evropske ljudske stranke, temveč obenem preslišimo očitne signale, da je tudi njegova sedanja uporna drža prej poza kot kaj drugega.
Neoliberalizem, ki naj bi mu srdito nasprotoval, pod Orbanom še kako živi. In ko v igro pompozno vrača državo, dejansko zgolj potrjuje dolgo prikrito temeljno potezo neoliberalizma, namreč dejstvo, da gre pri njem primarno za politični projekt, projekt, ki lahko preživi le ob ustrezni asistenci državnih politik. In da je madžarska asistenca k razvoju globalnega kapitalizma ekstremna, najbolje govori vladna odločitev, da z naslednjim letom davek na dohodek pravnih oseb zniža na rekordnih 9 odstotkov (za primerjavo: dosedanja rekorderka Irska je trenutno na 12 in pol, Slovenija ga s 17 zvišuje na 19 odstotkov).
A ko Viktorja Orbana preobrazimo v »orbana«, ko smo že vnaprej prepričani, da povsem natančno vemo, kaj predstavlja – še zlasti od trenutka, ko je z eno gesto in brez vsakega omahovanja ogradil mejo –, iz vidnega polja ne izgubimo le tega, kar noče, da bi videli, ne izgubimo le tistih potez, po katerih ni drugega kot dolgočasna kontinuiteta in zaveznik sistema, temveč tudi tisto, v čemer je dejansko poseben, dejansko nov in – v nekem sprevrženem smislu – dejansko fascinanten. Njegovo bistvo, pa naj ga demoniziramo ali idealiziramo, naj bi bilo povsem neverbalno, osvobojeno blebetanja, prej gesta in drža kot beseda, ne toliko ideja kot dejanja. Kar je velikanska zmota: od vsega, kar je mogoče početi, Viktor Orban najraje govori.
Njegovi govori, ki so vsi po vrsti dostopni v prevodu, so na eni strani polni arabesk o madžarski biti in zgodovini; ko se v slavospevih narodu čudi najbolj samoumevnim dejstvom, ko banalne dosežke povzdiguje v čudeže, po slogu govora še najbolj spominja na severnokorejsko propagando (ki je v triumf režima sposobna povzdigniti tudi odprtje veleblagovnice). »Če je svoboda madžarska, je še vedno čudovita, tudi v lastni smrti,« je v nekem oktobrskem govoru dejal Orban – in samo mislite si lahko, kakšne slave je svoboda deležna zdaj, ko živi s polnostjo, kakršne ni videla vse od konca druge svetovne vojne.
Skozi ves blišč bizarne sublimacije vsakdana pa se na drugi strani izrisuje zelo jasna politična filozofija, katere cilj je – kot je dejal v govoru 10. novembra – nič manj kot »intelektualna transformacija. Njeni ključni elementi so trije.
Osnovno izhodišče politike in polje, v katerem mora ostati in iz katerega se edino sme napajati, je: realnost. Po koncu »liberalne nedemokracije« se lahko, pravi Orban, končno »vrnemo k neposrednemu in odkritemu govoru, osvobojenemu paralizirajočih omejitev politične korektnosti; lahko se vrnemo k realnosti, lahko iskreno izrečemo, kaj so problemi realnosti.«
Drugič, ko opazimo probleme realnosti, moramo najti odgovor nanje: »Odgovorov na te probleme pa ne smemo iskati s pomočjo ideologije, temveč s pomočjo pragmatičnega in racionalnega kreativnega mišljenja, ki je osnovan na zdravem razumu.« Zdrav razum je, drugače rečeno, za Orbana mišljenje, ki v realnosti ni le trdno zasidrano, temveč v celoti ostane znotraj nje, tudi ko je »kreativno«. Prava zvestoba problemu se kaže, ko ga pretvorimo v enostavno rešitev – in bolj ko je rešitev enostavna, bolj je zdravorazumska. Ko je lani januarja, denimo, Avstrija določila begunsko kvoto, je Orban gesto sicer pozdravil kot »kapitulacijo dogmatizma pred realnostjo in zdravim razumom«, pa vendar:
»Njihova rešitev je bila, da so določili število, maksimalno število ljudi, ki jih letno lahko sprejmejo, in to je to. Mi Madžari imamo nekoliko drugačen pogled: mislimo, da je najboljši priseljenec tisti, ki sem sploh ne pride, in najboljše število je tako nič.«
Avstrijci so sicer na dobri poti, a so še daleč od Madžarov – in s tem še daleč od idealnega subjekta, ki tvori tretji ključni element Orbanovega sistema, še daleč od subjekta razširjene Madžarske, subjekta, ki ga odlikujejo »ostri instinkti« in zmožnost radikalno enostavnih rešitev, subjekta, ki nosi ime »Srednja Evropa« in ki ga, vsaj za zdaj, sestavljajo države višegrajske četverice.
Pa vendar, če se je privilegirani subjekt zdravega razuma manifestiral v begunski krizi, to še ne pomeni, da se je z njo rodil, da je z njo povezan po nujnosti. Tako na Madžarskem kot pri nas je ograja v prvi vrsti simptom procesa intelektualne transformacije – prepričanja, da je problem najbolje rešiti tako, da se od njega ogradimo. Realnost je nujno poenostaviti. In jasno, ko ukinemo migrante, ko utišamo vse svoje notranje nasprotnike, ko odpravimo vse protirazumske birokratske ovire, se lahko spet posvetimo poslu.
