Kaj storiti, če je globalizacija problem

Globalizacija je preprosto povedano ekonomski proces, v katerem na (bolj ali manj) brezcarinskem trgu uspevajo tisti ponudniki blaga ali storitev, ki so ob enaki ali podobni kakovosti cenejši ali celo najcenejši. To pa so tisti podjetniki, ki proizvajajo s poceni delovno silo ali z digitalizirano proizvodnjo (skoraj brez delavcev). Produktivno poceni delovno silo imajo v Indiji in na Kitajskem, digitalizirano proizvodnjo pa v razvitejšem delu sveta.

Če zaradi nazornosti potegnem trende proti skrajnosti, bomo videli, da bodo na koncu (morda že čez deset let) proizvajali blago samo še Indijci in Kitajci, kjer znaša mesečna plača 95 evrov, in tisti tovarnarji, ki bodo v celoti digitalizirali svojo proizvodnjo in bo edini strošek surovina (tudi proizvodnjo surovin in energentov se da digitalizirati) in nekaj vzdrževanja. Komu bodo prodajali, če ne bo delavcev, ki prejemajo plačo, je še odprto vprašanje.

Konkurenca med proizvajalci bi znižala dobičke malo nad nivo cen delovne sile in vhodnih stroškov digitalizirane proizvodnje. Delo bi imeli le še slabo plačani Kitajci in Indijci, pa še ti ne za dolgo. Delavci v razvitih deželah bi bili v glavnem brez dela. Brez dobičkov in davkov na dobičke in brez plač in davkov na plače tudi socialne države ni. To je ekonomska slika globaliziranega sveta.

Ne vem, ali je globalizacija enako napredek ali ne. Če je globalizacija enako napredek, je najbrž ni mogoče ustaviti. Ampak napredek je nekaj, kar koristi ljudem ali vsaj prilagodljivi veliki večini ljudi, v globalizaciji pa večina ljudi izgublja, torej globalizacija ni isto kot napredek.

Zlom socializma je dokaz, da podržavljenje in razdeljevanje dobrin ni dobra pot. Tudi sanje o davčnem prerazdeljevanju z univerzalnim temeljnim dohodkom niso uresničljive. Oboje (socializem in UTD) trči ob družbene zakone človeške narave. Ves napredek je posledica težnje, da ljudje delamo manj in manj naporno in imamo več in bolje.

Celo v digitalizirani proizvodnji mora nekdo načrtovati računalniško vodene robote, jih nadzorovati in popravljati. Na svetu ni dovolj obdelovalnih površin in surovin, da bi vse človeštvo imelo dovolj za povprečen standard svetovnega srednjega razreda. Vsaj doslej se je pokazalo, da je za preživetje ljudi potrebno, da vsakdo za delo sposoben poskrbi za sebe in da se dobrine ustvarjajo samo z delom. Tudi vodenje podjetja je delo, in sicer zahtevno delo. Človekova narava pa je taka, da vsaj večina ljudi dela samo, če mora, in toliko, kot mora delati. Torej brez dela ne gre. Globalizacija je na pohodu. Nekateri imajo od nje korist, drugi, in teh je več, pa izgubo.

Če pogledamo volilni zemljevid zadnjih predsedniških volitev v ZDA, bomo videli vso celino (z nekaj izjemami) pokrito s trumpovsko rdečo barvo, le zahodna in del vzhodne obale sta pokrita s clintonovsko modro barvo. Države z rdečo barvo so v globalizaciji izgubile in v državah z rdečo barvo je del prebivalstva pridobil. Na ameriški televiziji so prikazali zaprto tekstilno tovarno, ki je še do pred kratkim obratovala (Kansas). Čez cesto je bila prikazana trgovina, v kateri so prodajali tekstilne izdelke, izdelane na Kitajskem. To so posledice globalizacije in ljudje iščejo rešitve.

Če je obvladovanje globalizacije že vnaprej izgubljeno, bo njihovo iskanje brezuspešno. Če pa bo z zapiranjem v ožje kroge (država, lokalne skupnosti) mogoče preprečiti ali vsaj ustaviti razdejanje, ki ga povzroča globalizacija, pa je to lahko kažipot tudi za druge. Ne smemo se pustiti zaslepiti od videza, da gre za ideologijo, za liberalizem. Kot vse drugo je tudi liberalizem etapa v zgodovini in bo prešel v novo etapo.

Obvladovanje globalizacije bo zahtevalo gigantske napore ljudi in vlad vseh dežel. Nisem prepričan, da imajo vse vlade (z izjemo Kitajske in Rusije) dovolj pooblastil, da se spoprimejo z globalizacijo. V Evropi ima od globalizacije koristi le produktivnejša Nemčija. Nemčija gospoduje v Evropi, ampak tudi Nemčiji se zapirajo vrata.

Slovenija bi se morala obrniti proti jugu, tja, kjer smo že imeli trge.