Renzi si tega ni mogel privoščiti. Italija je velika demokracija, ki za kardinalne napake v političnih izračunih zahteva odgovornost. Pred več kot letom dni je premier v trenutku velike popularnosti vezal reformo ustave na svoj položaj. Sijajna populistična gesta, ki je pričakovala, da bo reforma politične ureditve z omejitvijo zakonodajne oblasti zgornjega doma parlamenta okrepila njegov osebni položaj.
Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Renzi je v politiki zmeren populist, proti sebi pa je dobil industrijski populizem Gibanja petih zvezd in Severne lige, dveh najbolj razdiralnih sil italijanskega političnega sistema. Z nekaj prijemi so iz odločitve o spremembi ustave in reformi parlamenta naredili referendum o Renziju. O ustavnih spremembah se je med kampanjo govorilo malo, o Renziju pa zelo veliko.
Premier si je v treh letih mandata nabral veliko nasprotnikov. Proti njemu se je obrnila najbolj nenavadna politična koalicija ljudi in političnih sil, ki drugače ne govorijo drug z drugim. Šla je od skrajne levice Fausta Bertinottija, čez levo krilo lastne Renzijeve demokratske stranke, skozi nekdanjega premierja Silvia Berlusconija, Beppa Grilla iz Gibanja petih zvezd in Mattea Salvinija iz Severne lige do neofašistov stranke tribarvnega plamena na skrajni desnici. Skupno so nabrali šestdeset odstotkov italijanskega volilnega telesa.
Renzi je spreten politik, ki se je temeljito zmotil. Nastopil je kot politik, ki je kadrovsko prenovil demokratsko stranko in njeno ostarelo vodstvo zamenjal s trideset let mlajšo ekipo. V delovno zakonodajo je uvedel neoliberalistične spremembe, ki si jih Berlusconi nikoli ni upal predlagati. Lotil se je korenite reforme političnega sistema, ki bi okostenel in počasen sistem parlamentarnega odločanja zamenjala z veliko bolj neodvisno vlogo vlade in koncentracijo moči v premierjevih rokah. Želel se je prikazati kot odločen politik, ki uvaja hitre in korenite spremembe.
Vendar je sredi Rima še vedno Vatikan. Italijani ne marajo hitrih in dramatičnih sprememb. Zadnjih dvajset let so spremembe prinesle slabše življenje. Raje so glasovali za status quo in, kot je sedaj običajno v Evropi, izrazili nezadovoljstvo s politiko. S tem so Italiji morda prinesli napoved največjih sprememb v sodobni zgodovini države. Propad Renzijevega političnega projekta odpira vrata protiinstitucionalnemu Gibanju petih zvezd, ki italijansko politiko obrača na glavo. Poleg Francije in Nemčije se nove volitve obetajo tudi Italiji. Čez leto dni Evrope ne bo več prepoznati.
