Kastelčeva, ulica, ki jo mimoidoči spregledajo

V središču Ljubljane je nekaj uličic, ki jih Ljubljančani redko opazimo, medtem ko se turisti nad njimi čudijo in jih fotografirajo kot še posebno slikovite. Take so denimo Ključavničarska ulica in Ribja ulica v Stari Ljubljani. Pa Kratka steza, ki vodi do Hribarjevega nabrežja. In naprej proti Trubarjevi Obrežna steza, ki povezuje Trubarjevo in Petkovškovo nabrežje. In Za čreslom, ki so jo leta 1875 poimenovali po rastlinskem strojilu, ki so ga uporabljali usnjarji v tem delu mesta.

Malo naprej je Znamenjska ulica, ki tudi povezuje Trubarjevo in obrežje Ljubljanice, poimenovana pa je po znamenju Janezu Krstniku, ki je do leta 1888 stalo na tem mestu. Pred dvema letoma so se prav po teh ulicah sprehajali portugalski umetniki projekta hello!earth, ki so prišli v Ljubljano v okviru festivala Mladi levi. Ulicam so dajali nova imena. Tako je Znamenjska ulica dobila dodatno tablo z imenom Popolna ulica za pogovor z neznancem, Kastelčeva pa napis Ta ulica bo v prihodnje zelo zanimiva. Ne vemo, kdaj bo nastopila ta zanimiva prihodnost Kastelčeve ulice. Ozka uličica med Trubarjevo in obrežjem Ljubljanice, ki se začne pri restavraciji Čompe, je le ozek prehod med hišami, ki je nekoč služil tudi kot neke vrste požarni zid. Na njej je nekaj oken sosednjih hiš, ki so obrnjena v zid nasprotne hiše. Zidovi hiš so grafitarski raj, tla pa vegasta in razmajana. Tlakovana je namreč s prodniki, pravzaprav je ena redkih ulic v Ljubljani, ki je še tlakovana na takšen star način. Z opombo, da so denimo Ribjo ulico nasproti mestne hiše lepo pretlakovali in so prodniki ravni, medtem ko so na Kastelčevi za dame v srednje visokih petah popolnoma neprehodni.

Mešetar in ženskar, a mecen literatov

Najbolj zanimivo pri tej ulici je pa že sedaj to, da je v nasprotju z drugimi podobnimi ulicami poimenovana po osebi. Od leta 1867 do 1923 se je imenovala Dolinska ulica, nato pa so jo poimenovali po Mihi Kastelicu, ustanovitelju in uredniku Kranjske Čebelice, pesniškega almanaha, ki mu je zasluge za razvoj slovenske literature priznal tudi njegov sodobnik France Prešeren ter mu posvetil sonet in epigram. Kastelic je bil tudi bibliotekar licejske knjižnice na Vodnikovem trgu, v prostem času pa je služil še kot čebelar in mešetar.

Čeprav ga Prešeren ni ravno čislal kot pesnika, pa sta bila po navedbah Literarnega atlasa Ljubljane kar precej zasebno povezana. Prešeren je bil njegov podnajemnik najprej v stanovanju na Mestnem trgu, kasneje v Kastelčevi hiši na Poljanah. Še bolj nerodno pa je bilo to, da je bil Kastelic, ki je veljal za skopuškega spletkarja in ženskarja, tudi zagledan v pestunjo Ano Jelovšek. Ker jo je njena delodajalka gospa Crobathova – njen mož pravnik je bil Kastelicev prijatelj – posvarila pred licejskim bibliotekarjem, je Ana končala v Prešernovem objemu in mu rodila tri otroke. Kastelic pa si je uteho iskal v svojih gospodinjah, ki so bile vse po vrsti mlade in doma iz njegove rodne Stične.

Seveda ni naključje, da se po njem imenuje prav ulica med Trubarjevo in Petkovškovim nabrežjem, saj je bil za časa svojega življenja povezan s to sosesko. Kot rečeno je imel hišo na Poljanah, ki pa jo je zaradi bog ve kakšnih mahinacij sprva prepisal na brata, kasneje na svojo nezakonsko hčerko. Prav tako je storil tudi s svojo drugo hišo, ki si so je sezidal na Poljanskem nasipu. V tej hiši, v kateri je preživel zadnja leta življenja, so po hčerkini smrti našli nekaj Prešernovih rokopisov. Obe hiši sta se porušili v potresu, tako da na Miho Kastelica v Ljubljani spominja le še ozka in pozabljena ulica.