Oboje priča, da avstrijski volilci v nasprotju s precej razširjenim pričakovanjem oziroma bojaznijo, kakršno je bilo, recimo, mogoče razbrati tudi iz nekaterih izjav bruseljskih politikov, niso sledili »modi«. Nasprotno, videti je, da sta jih brexit in Trumpova izvolitev prepričala, da se nemogoče lahko zgodi kadar koli in kjer koli, zato je treba na volišče. Seveda, iz Hoferjevega tabora so izid takoj razglasili za še eno zmago vladajočih elit oziroma esteblišmenta, ki se mu je – ampak tokrat skoraj gotovo zadnjič – tako posrečilo »zabetonirati« razmere in preprečiti zmago kandidata, ki »razume malega človeka« in hoče spremembe v njegov prid.

Slednje je bil, tako kot že spomladi, glavni motiv Hoferjevih volilcev, vendar tokrat temu – po prvih analizah volilnih gibanj – niti sami niso več verjeli tako močno kot spomladi. Na drugi strani sta bila glavna motiva Van der Bellnovih volilcev presoja, da kandidat ustreza avtoriteti funkcije in da bo dostojno predstavljal Avstrijo, ter da je proevropsko usmerjen. Kar je bilo volilcem obeh kandidatov skupno, pa je bilo mnenje, da noben od njiju ne bo deloval nadstrankarsko.

To pomeni, da so volilci zelo resno vzeli dve izjavi, ki sta bili za kandidata značilni tudi med ponovljeno kampanjo: Hoferjevo, da bi utegnil tudi odpustiti vlado, in Van der Bellnovo, da ne bi nikoli zaprisegel svobodnjaškega kanclerja Heinza-Christiana Stracheja. Oboje sta ustavni pristojnosti avstrijskega predsednika, ki na eni strani pomenita svojevrsten odklon od parlamentarnega sistema, na drugi strani pa mu seveda dajeta veliko večjo težo kot v večini drugih evropskih držav.

S tega stališča je za Avstrijo in Evropo pomembno dejstvo, da je predsednik postal kandidat, ki svojo vlogo v sistemu razume bolj tradicionalno, v duhu svojega predhodnika Heinza Fischerja, hkrati pa to pomeni, da se s predsednikom Van der Bellnom precejšnje število Avstrijcev ne bo nikoli sprijaznilo. Kot se na drugi strani tudi s Hoferjem ne bi. Država oziroma avstrijska družba z drugimi besedami ostaja – kot je v nedavnem pogovoru za Dnevnikov Objektiv napovedal tudi eden od vodilnih avstrijskih politologov Peter Filzmaier – globoko razdeljena po več ločnicah.

Veliko več kot novi predsednik Alexander Van der Bellen lahko proti poglabljanju te polarizacije glede na pristojnosti kajpak naredi vlada. Kajti v določenem pogledu imajo svobodnjaki prav: tradicionalna politična elita oziroma večni vladni socialnodemokratska in ljudska stranka že najmanj kakšno desetletje nista bila sposobni pritegniti volilcev niti s kakšnim pozitivnim programom niti čustveno. Vedno je šlo le za to, da sta navzlic vse slabšim volilnim dosežkom sestavili »edino možno« koalicijo in nato v njej nekako dočakali naslednje volitve.

Tokrat, po »terminskem načrtu« leta 2018, se to niti računsko zelo verjetno sploh ne bo več izšlo. V javnomnenjskih raziskavah že dve leti prepričljivo vodijo svobodnjaki. Izvolitev Van der Bellna bo torej prinesla samo prehodno olajšanje, če vse sredinske stranke, tudi opozicijski Zeleni in Novi (Neos), tega ne bodo znale izkoristiti.