To je predlagal naš promotor iz Bruslja pred tremi, štirimi leti. Vprašal nas je, ali bi odigrali celoten album Half-Mute v živo, v bruseljskem gledališču. Spogledali smo se in rekli, zakaj ne. No, kasneje se je premislil in koncert je odpadel, mi pa smo imeli program že pripravljen. Zato smo vseeno izpeljali tovrstno turnejo. Najprej smo bili skeptični, a izkazalo se je, da obstaja veliko zanimanje za ta projekt.
Začeli ste konec 70. let v San Franciscu, nekje v obdobju, ko je na zahodno obalo ZDA pljusknil pank. Je bil to pravi čas za Tuxedomoon?Tuxedomoon nismo bili ravno pank skupina. Treba pa je poudariti, da je še pred pankom, kot ga poznamo, obstajala težnja po nečem drugačnem. Bili smo že močno naveličani Eltona Johna, Roda Stewarta in podobnih in želeli smo nekaj novega. V San Franciscu se je takrat pojavilo mnogo glasbenikov, ki so počeli čudaške stvari, tolkalec Z'EV, na primer, v New Yorku sta bila Suicide… Vsi smo izvajali eksperimentalno, divjo glasbo in poslušalci so nas imeli radi. Pank je na žalost postal neke vrste dogma. Niso nas marali, ker to ni bil pravi pank, kar je verjetno neizogibno. Smo pa izkoristili to okno, ki se je pojavilo s pankom, ta zadnji izhod. Izkoristili smo pravi trenutek in čas.
Po nekaj letih ste se preselili v Evropo. Ste želeli biti bližje evropskim kulturnim vplivom, ki so se tudi pokazali v vaši glasbi?Ne bi rekel, da je šlo za to. Kulturne vplive lahko sprejemaš tudi na daljavo. Veste, San Francisco je zelo majhno mesto. Po letu ali dveh igranja smo se začeli spraševati, kaj naj naredimo, želeli smo se spreminjati, napredovati. Rekli smo si, v redu, gremo v Los Angeles, naprej v New York in nazadnje smo odleteli v Evropo. Dokaj naivno. Nismo imeli nobenega načrta, le pripravili smo kovčke in odšli za vedno. Noro. Nikogar nismo poznali. Najprej smo v Londonu posneli album Desire, potem smo šli na evropsko turnejo z Joy Division. Z njimi bi morali igrati tudi po Združenih državah, a je njihov pevec nekaj dni prej naredil samomor.
Sedaj je vaš položaj povsem drugačen. Razseljeni ste po vsem svetu, kako skupina sploh deluje? Si pošiljate osnutke prek spleta?V Rotterdamu smo živeli v isti hiši, sedaj smo razseljeni po štirih celinah. Na daljavo običajno ne delujemo, vsi moramo biti fizično na enem mestu. Odvisno od okoliščin, kje lahko bivamo, vadimo. Večinoma je to v Bruslju, tam je naša baza, ali v Atenah. Zadnji redni album je še vedno Vapour Trails, objavljen pred skoraj desetimi leti. Vmes sta izšla le dva albuma s scensko glasbo; lani ta z glasbo za dokumentarni film o snemanju filma Blue Velvet. Režiser Peter Braatz je želel za filmsko glasbo angleški duo Cult With No Name. Jon in Erik sta naša stara, dobra prijatelja. Peter je prosil njiju, onadva pa sta prosila nas, da se pridružimo.
Bral sem, da ste z Blainom skupni album Monte Alban pripravili v le nekaj dneh.No, bilo je skoraj mesec dni. Na splošno začnemo z improvizacijo, na koncu nastane skladba. Vsaj v glasbi Tuxedomoon je zelo malo improvizacije. V Oaxaci v Mehiki, kjer živim, zadnjih deset let enkrat na mesec obiskujem predavanja o kompoziciji. Na teh predavanjih poslušam o mojih herojih, kako skladajo: Ligeti, Messiaen, Penderecki, Bartok. Osupljiva so vsa ta različna orodja, ki jih uporabljajo pri ustvarjanju glasbe. Mislim, da se ravno na plošči Monte Alban slišijo nekateri ti postopki. Nekaj tega je uporabljal že Bach in zanimivo je, da podobne postopke uporabljajo moderni skladatelji. Bistveno je, da odmisliš lastni ego, John Cage je na primer metal kocke.
In kako takole, po skoraj 40 letih, gledate na zapuščino skupine?Zame je težko objektivno gledati nazaj in oceniti naše delo. Na nekaj tega sem zagotovo ponosen, čeprav lastno glasbo izjemno težko poslušam. Raje ustvarjam nove stvari. Najbolj me veseli, če ustvarim nekaj, kar me povezuje z drugimi ljudmi. Nekaj, v kar verjamem tudi sam. Zadovoljen sem, ko vidim, da tudi drugi čutijo isto. V zadnjih šestih letih je moj glavni projekt kvintet Ensamble Kafka. To ni lahka glasba. Vendarle je presenetljivo, da imajo poslušalci radi nore stvari. Seveda ne polnimo stadionov, ampak vedno se najdejo ljudje, ki spoštujejo, kar počnemo, in to me veseli.