Arbitražno sodišče za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško je pred nekaj tedni obe državi povprašalo, ali bi želeli pred tribunalom opraviti še eno ustno obravnavo o poteku meje, navajajo naši viri, ki so želeli ostati neimenovani. Hrvaška je to zavrnila, Slovenija pa je odgovorila, da je svoja stališča in argumente o meji že celovito in vsestransko predstavila v prvem zagovoru v haaški Palači miru junija 2014, navajajo isti viri. Je pa naša država dodala, da je na dodatni ustni obravnavi pripravljena sodelovati, če jo sodišče ocenjuje kot potrebno.
Nekateri naši sogovorniki omenjeno potezo arbitražnih sodnikov razumejo kot logično posledico njihove odločitve letos poleti, da nadaljujejo delo. Drugi ocenjujejo, da je arbitražno sodišče želelo naši južni sosedi dati še eno priložnost, da se ponovno vključi v arbitražni postopek, oziroma poizvedeti, ali je nova vlada hrvaškega premierja Andreja Plenkovića spremenila stališče do arbitraže. Sodišče se je na obe državi namreč obrnilo po potrditvi nove hrvaške vlade 20. oktobra. K slednji argumentaciji napeljuje tudi to, da lahko sodišče ustno obravnavo skliče, ne da bi sploh spraševalo, ali si stranki to želita. Nova vlada v Zagrebu pa odnosa do arbitraže ni spremenila, kar je bilo vidno tudi iz besed njenega zunanjega ministra Davorja Iva Stierja med nedavnim obiskom v Ljubljani, da je arbitraža pase.
Po objavi razsodbe mogoči incidenti
Zunanji minister Karl Erjavec naših informacij o predlagani dodatni ustni obravnavi ni želel komentirati. Stalno arbitražno sodišče v Haagu, ki deluje kot registrar arbitražnega sodišča, pa nam je sporočilo, da navedb ne more komentirati.
Hrvaška je izstopila iz arbitražnega postopka in napovedala odstop od arbitražnega sporazuma po lanski objavi prisluhov pogovorov slovenskega arbitra Jerneja Sekolca in slovenske agentke Simone Drenik. Takšni pogovori so po pravilih arbitraže prepovedani. Arbitražno sodišče je naknadno presodilo, da kršitev ni vplivala na arbitražni postopek do te mere, da bi ga morali ustaviti. Zato je junija letos napovedalo, da bo nadaljevalo delo in razsodilo o meji. Predvidoma se bo to zgodilo v prvi polovici prihodnjega leta.
Slovenija, ki nadaljevanje arbitražnega postopka ves čas podpira, se na razsodbo sodišča pospešeno pripravlja in bo z dnevom njene objave začela nadzirati mejo, kot jo bo zarisalo arbitražno sodišče.
Vlada je za implementacijo odločitve arbitražnega sodišča oblikovala tudi posebno medresorsko akcijsko skupino. Kot je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela pred tednom dni dejal zunanji minister Karl Erjavec, bo treba prilagoditi zakonodajo in akte na občinskih ravneh, vključeni bodo geodeti… Ključna bo naša sposobnost implementacije odločitve arbitražnega sodišča, je poudaril slovenski zunanji minister. Naša država se zaveda, da lahko ta implementacija pripelje do neprijetnih situacij; nekateri naši viri ne izključujejo niti incidentov. Da niso izključene težave, je sklepati tudi iz izjave Erjavca v omenjenem intervjuju, da pričakuje, da se bodo odnosi med vladama zelo zapletli, ko bo izdana arbitražna razsodba in jo bo treba implementirati.
Sodeč po navedbah naših virov se zna najbolj zaplesti na točkah kopenske meje, ki so trenutno pod nadzorom hrvaške policije, pa bi jih arbitražno sodišče prisodilo Sloveniji. Do že videnih incidentov bi lahko prišlo tudi v Piranskem zalivu, sploh če bi državi skušali dokazati svoj prav s prisotnostjo policijskih čolnov – razen seveda, če arbitri potegnejo mejo tako, kot jo predlaga Hrvaška.
Večina južne meje nesporna, toda …
Slovenija in Hrvaška sta se v preteklosti sicer že sporazumeli o razmejitvi na veliki večini 670 kilometrov dolge kopenske meje, kar pa zaradi nerešenih točk nikoli ni bilo potrjeno z meddržavnim sporazumom. Prav te točke bodo v središču zanimanja, ko bo arbitražno sodišče razglasilo razsodbo, za katero Erjavec pričakuje, da bo dobila tudi močno podporo Evropske unije.
Najbolj razvpita sporna točka je stik Slovenije z odprtim morjem. Zagreb trdi, da ga Slovenija po mednarodnem pravu nima, Slovenija vztraja, da ga je v zgodovini vedno imela. Ker meja na morju med državama (prej republikama) ni bila nikoli določena, je težava tudi v drugi razvpiti sporni točki, v Piranskem zalivu. Slovenija pravi, da je v času Jugoslavije nadzirala ves zaliv, Hrvaška bi mejo potegnila po sredini.
Na kopnem je kopica spornih točk na meji, večjih ali vsaj bolj znanih pa je vsaj pet: na Muri, na Snežniku, na Dragonji, v Beli Krajini in na Trdinovem vrhu. Trije zaselki na levem bregu Dragonje so v zadnjega četrt stoletja pogosto dvigali napetost med državama. Slovenija jih ima za svoje, ker je vodila zemljiško knjigo in kataster, Hrvaška trdi, da je meja na reki. Na Snežniku se spor vrti okoli 70 hektarjev gozdnih površin. Obe državi si lastita Trdinov vrh, kjer je vojaški objekt, ki ga nadzira Slovenija. Mura je s spreminjanjem toka povzročila, da so nekatera ozemlja v slovenskem katastru končala na desnem bregu reke, hrvaška ozemlja (takšnih je trikrat več) pa na levem. Slovenija se zavzema, da bi bila za mejo določena reka, Hrvaška pa, da bi meja tekla po katastru. Med večjimi je še spor o območju Drage - Sekulićev v Beli krajini.
Arbitražno sodišče ima za nalogo določiti tudi režim za uporabo ustreznih morskih območij. Tu bi lahko državi hitro prišli navzkriž tudi ob morebitni hrvaški razglasitvi izključne ekonomske cone na Jadranu, ki jo je med načrte uvrstila Plenkovićeva vlada.
