Precej nepričakovano je 62-letni francoski predsednik François Hollande sporočil, da spomladi ne bo vnovič kandidiral na predsedniških volitvah. Tako se bo prvič v času pete republike zgodilo, da predsednik ne bo poskušal ostati v Elizejski palači še drugi mandat. Pravzaprav drugega Hollandu ni preostalo, saj mu je po zadnjih anketah podpora padla pod deset odstotkov.
V desetminutnem televizijskem nagovoru je Hollande rekel, da je takšno odločitev sprejel zaradi bojazn i, da bi socialistom na volitvah škodil, ker okoli sebe ne bi zbral levice. V resnici pa je Hollanda predvsem strah, da bi podobno kot nedavno na volitvah desnice Nicolas Sarkozy sramotno izgubil že januarja, ko bo francoska levica izbirala svojega predsedniškega kandidata, pa čeprav se jim bosta izognila trenutno najbolj priljubljena politika na levici in sredini, 65-letni Jean-Luc Mélenchon, sicer radikalni levičar, in 38-letni Emmanuel Macron, nekdanji Hollandov svetovalec in gospodarski minister.
Po objavi Hollandove odločitve se bo zdaj v volilni boj pognal še ambiciozni premier Manuel Valls, ki je s svojo socialdemokratsko usmeritvijo precej blizu Hollandu, a bo na januarskih volitvah levice težko premagal izrazitega levičarja Arnauda Montebourga, tudi nekdanjega Hollandovega gospodarskega ministra.
Preslišane pobude proti razkolu
Hollandova gesta pa ne bo rešila socialistov pred katastrofo v aprilskem prvem krogu predsedniških volitev in na junijskih parlamentarnih volitvah, kjer naj bi zaradi večinskega sistema dobili komaj nekaj deset od 577 poslancev. Vsa levica lahko po petletnem Hollandovem vodenju Francije, ko je veliko njenih volilcev začelo podpirati skrajno desnico, računa na četrtino ali petino glasov, če ne upoštevamo privržencev sredinskega Macrona. Vsaj še pet odstotkov bodo pobrali predstavnik zelenih, dva trockista in leva radikalka, tako da bo Mélenchonu in zmagovalcu volitev levice ostalo od 15 do 20 odstotkov glasov.
Medtem ko je desnica pokazala, da je zmožna preseči notranje boje in ambicije posameznikov, pa levica tako s svojo neenotnostjo drvi pogubi naproti. Zato je vse več pozivov Hollandu, Mélenchonu, Macronu in drugim, naj po zgledu desnice organizirajo skupne volitve kandidata levice. Mélenchon, Montebourg in Valls se zdaj med seboj spopadajo, ker bi vsak od njih hotel po odhodu Hollanda in na pričakovanem pogorišču predsedniških in parlamentarnih volitev prevzeti vodilno vlogo na levici, tudi in predvsem v Socialistični stranki. Boj med Vallsom in Montebourgom, ki prestavljata dve povsem različni pojmovanji levice, bodo najbrž odločale januarske volitve levice, aprila pa se bo zmagovalec pomeril z Mélenchonom za prevlado na levici in ne toliko z Marine Le Pen ali Françoisom Fillonom. Kakor koli že, za Socialistično stranko je nevarnost, da bi tudi zaradi teh hudih notranjih bojev šla po poti radikalcev in komunistov, ki so skoraj povsem izginili s francoskega političnega prizorišča. Morda bi morala o tem razmisliti vsa levica, preden bo desnici in skrajni desnici prepustila odločanje o prihodnosti Francije.
